Skip to navigation – Site map

HomeNuméros23Pravo in moralaKelsen o naravnopravniški teoriji

Pravo in morala

Kelsen o naravnopravniški teoriji

Dolgotrajno kritiško razmerje
Kelsen and Natural Law Theory: An Enduring Critical Affair
Pierluigi Chiassoni
Translated by Matija Žgur
p. 105–133
This article is a translation of:
Kelsen on Natural Law Theory [en]

Abstracts

In a series of essays published from the late 1920s up to the mid-1960s, Hans Kelsen carries out a radical critique of natural law theory. The present paper purports to provide an analytical reconstruction and a critical assessment of the Kelsenian critique. It contains two parts. Part one surveys the fundamentals of Kelsen’s argumentative strategy against natural law and its theorists. Part two considers in turn two critical reactions to Kelsen’s criticisms: by Edgar Bodenheimer, on behalf of traditional natural law theory, and by Robert P. George, on behalf of “the new natural law theory”.

Top of page

Dedication

Najlepše se zahvaljujem udeležencem International Interdisciplinary Workshop-a “Hans Kelsen and the Natural Law Tradition” na Univerzi Hedge Hill (1.–3. september 2013) in dvema anonimnima recenzentoma za njihove izjemno koristne komentarje k predhodnim različicam tega besedila.

Full text

1 Razsodišče znanosti

1V pisanjih Hansa Kelsna se izraz »naravnopravniška teorija« (tudi »naravnopravniška doktrina«; oba izraza sta prevoda nemškega Naturrechtslehre) nanaša na pisano množico teorij od antike do današnjih dni, ki si delijo tri temeljne trditve: (i) naravno pravo obstaja kot objektivni normativni red, ki je ločen in neodvisen od pozitivnega prava (ontološka trditev); (ii) ljudje ga lahko spoznajo (epistemološka trditev); (iii) naravnopravniški teoretiki na znanstven način razlagajo naravno pravo, kakršno je v resnici (trditev o znanstvenosti).

  • 1 Glej, na primer, Kelsen 1928a; Kelsen 1928b; Kelsen 1949; Kelsen 1953; Kelsen 1957; Kelsen 1960b; (...)

2Kritika naravnopravniške teorije (NPT) predstavlja eno od osrednjih tem v Kelsnovem pravoslovju. Kelsen se je od konca dvajsetih let prejšnjega stoletja pa vse to konca svojega dolgega in plodnega akademskega udejstvovanja držal istega kritiškega pristopa: obtoži NPT pred »razsodiščem znanosti« (kot to izrecno stori v svoji znameniti razpravi iz leta 1949), izpostavi njene različne slabosti in tako poskrbi, da bo NPT dokončno obsojena kot ideologija (natančneje: kot ideološko premišljevanje o in utemeljevanje pravičnosti) po večini konzervativne naravnanosti, zakrinkana v pristno znanstveno dejavnost.1

3Da bi preprečili morebitne nesporazume, je treba nekaj razjasniti že zdaj. Po Kelsnovem mnenju obstaja zgolj eno pravo razsodišče znanosti. Gre za razsodišče, ki deluje na temelju radikalne pozitivistične epistemologije (»znanstveno-kritiška filozofija«, »relativistični pozitivizem«, »kritiški pozitivizem«, »kritiški empirizem«). Njegova temeljna načela je mogoče na kratko obnoviti takole:

  1. ontološki monizem: obstaja zgolj ena resničnost, ki je podvržena znanstvenemu proučevanju, in to je resničnost iskustev, svet naravnih in družbenih pojavov, ki jih je mogoče zaznati s čutili in urediti z razumom (naša »sposobnost védenja«);

  2. relativistično epistemološko merilo: absolutne »Resnice« ni, so le izkustvene resnice, ki so odvisne od racionalnih kriterijev znanstvenega proučevanja;

  3. zmerni epistemološki optimizem glede razuma in čutil: ne glede na to, da so razum in čutila nezmožni proučevanja onkraj meja izkustva, in ne glede na to, da je njihova raba odvisna od določenih predpostavk in zahteva nenehno izvrševanje epistemičnega dvoma, jih je kljub temu treba imeti za precej učinkovita in zanesljiva orodja empiričnega proučevanja;

  4. epistemološki pesimizem glede različnih domnevnih orodij proučevanja: razum in čutila so, naj bodo še tako nepopolni, edina pristna orodja znanstvenega proučevanja, ki so nam na voljo; druga domnevna orodja resnično ne zadovoljijo »iskanja [znanstvene] resnice«, temveč predstavljajo bolj ali manj odprte oblike »domišljije, ki uresničuje pobožne želje«;

  5. univerzalna epistemična veljavnost: znanstveno-kritiški pristop ne velja zgolj za proučevanja na področju (vzročno povezanih) dejstev, temveč tudi za tista, ki zadevajo področje norm in vrednot. Isto razsodišče, ki je pristojno za razsodbo glede NPT (in v splošnem za pravo, politiko, moralo in njihove teorije), bi prav tako odločalo o primeru glede domnevnega čudežnega terapevtskega odkritja v medicini.

    • 2 Kelsen (1928b: 433 in nasl.); glej tudi Kelsen 1934; Kelsen 1948; Kelsen 1949; Kelsen 1950; Kelsen (...)

    metaetični subjektivizem in nekognitivizem: z vidika znanosti sta subjektivizem (po katerem ne obstajajo objektivne moralne norme ali objektivne moralne vrednote, saj so te odvisne od voljnih dejanj človeka in odražajo njegove preference, čustva, interese) in nekognitivizem (po katerem razum – naša sposobnost védenja – ne more samostojno razrešiti problemov pravičnosti ali katerega koli drugega praktičnega problema) edini sprejemljivi metaetični stališči. Zgodovina, sociologija, psihologija in antropologija združeno podpirajo ta zaključek.2

  • 3 Kelsen 1949.
  • 4 Bodenheimer 1950.
  • 5 George 2000.

4Ta zapis je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu stremim k analitični obnovi Kelsnove kritike NPT (§ 2), v drugem delu pa se osredotočam na dva zagovora NPT, ki se osredotočata na Kelsnovov razpravo The Natural-Law Doctrine before the Tribunal of Science:3 prvi je zagovor »tradicionalne«, racionalistične NPT, ki ga je podal Edgar Bodenheimer (§ 3);4 drugi pa je zagovor »nove« tomistične NPT, ki ga poda Robert P. George (§ 4).5 Sledi nekaj zaključnih vrstic glede trajnega pomena Kelsnove kritike naravnopravniškega mišljenja (§ 5).

2 Kelsnova kritika

5Kot sem dejal že na začetku, Kelsen, ob zvesti rekonstrukciji, NPT pripiše tri temeljne trditve: ontološko trditev, po kateri obstaja objektivni normativni red – naravno pravo, ki je ločen in neodvisen od pozitivnopravnega reda; epistemološko trditev, po kateri ljudje lahko naravno pravo spoznajo; ter trditev o znanstvenosti, po kateri naravnopravniški teoretiki razlagajo naravno pravo, kakršno je v resnici. Kelsen uperi zoper vsako od teh trditev niz kritičnih argumentov. Te bom skušal predstaviti v njihovi najboljši luči in kar najbolj razumljivo.

2.1 Kritika ontološke trditve

6Ontološka trditev NPT je v resnici sestavljena iz štirih medsebojno povezanih trditev: (1) obstaja naravno pravo (2) kot normativni red, (3) ki je ločen in (4) neodvisen od pozitivnega prava.

  • 6 Kelsen (1964: 114).
  • 7 Kelsen (1928a: 39).

7Strategija, ki jo Kelsen ubere, da bi spodbil ontološko trditev NPT, se osredotoča na domnevno ločenost (3. trditev) in neodvisnost (4. trditev) naravnega prava od pozitivnega prava. Njena struktura se kaže kot dvostopenjska. Kelsen najprej identificira razlike med naravnim pravom in pozitivnim pravom, do katerih je mogoče priti na podlagi obnove najbolj razširjene NPT, ki jo Kelsen šteje za korektno. Nato izpostavi probleme, ki jih takšne razlikovalne značilnosti naravnega prava povzročajo z znanstvenega vidika. Pri tem Kelsen, kot bomo videli v nadaljevanju, trdi, da naravno pravo »kot sistem norm, ki je ločen in neodvisen od pozitivnega prava«, nima nobene znanstvene veljave (»njegove veljavnosti z znanstveno-racionalnega gledišča ni mogoče sprejeti«)6 in je v vsakem primeru »nemogoče«.7

2.1.1 Ločevanje naravnega prava od pozitivnega prava

8Po Kelsnovem mnenju NPT trdi, da se naravno pravo od pozitivnega prava razlikuje v petih ozirih: po objektivnosti, absolutni vrednosti, absolutni veljavnosti, statični strukturi in hierarhični nadrejenosti.

  • 8 Kelsen (1928a: 28–30); Kelsen (1949: 142).

9Objektivnost. Naravno pravo je objektivni red človeškega vedenja. Njegov obstoj ni odvisen od človeške pravodajne dejavnosti. Gre za naravni red, ki je lasten (»inherenten«) naravi v splošnem oziroma v specifični naravi človeka in kot tak za človeka predstavlja nekakšno »danost«, podobno kot gore, oceani ali zvezdnato nebo. Nasprotno je pozitivno pravo ustvarjeno s strani človeka: gre za človeško stvaritev, ki je nujno subjektivnega značaja, saj je neizogibno odvisno od subjektivne volje ljudi, ki po naključju opravljajo vlogo pravne oblasti v človeški družbi.8

  • 9 Kelsen (1928a: 37 & 56–57); Kelsen (1928b: 435).

10Absolutna vrednost. Naravno pravo se odlikuje z absolutno vrednostjo – njegove norme so nujno norme absolutne pravičnosti, ki predpisujejo vedenje, ki je za vsakega človeka, v vsakem času in prostoru, samo po sebi pravično v odnosu do drugih ljudi. Nasprotno so norme pozitivnega prava zgolj priložnostno tudi norme pravičnosti, tj. če in samo če utelešajo naravnopravne standarde absolutne pravičnosti. Posledično imajo zgolj relativno vrednost. Če že obstaja vrednota, ki jo je mogoče razumeti kot nujno povezano s pozitivnim pravom, ta vrednota ni pravičnost, temveč mir, tj. vrednota mirne (pacificirane) družbe. Seveda pa je mir združljiv tudi z očitnimi kršitvami meril pravičnosti – kot vsi vemo, je cena miru, ki ga prinaša pozitivno pravo, lahko zelo visoka za prikrajšane družbene skupine (vladani razred, »manjvredna« kasta, »prekucniške« stranke ali gibanja in tako naprej).9

  • 10 Kelsen (1928: 37–38).
  • 11 Kelsen 1934; Kelsen 1960a; Kelsen (1960b: § 52.)
  • 12 Kelsen 1979.
  • 13 Kelsen (1928b: 435–437).
  • 14 Kelsen (1928a: 33–34); Kelsen (1928b: 441).

11Absolutna veljava. Če se naravnopravne norme odlikujejo z absolutno vrednostjo, potem so tudi absolutno veljavne: upoštevane in uporabljene naj bi bile kot take, ne glede na čas in prostor. Dana jim je, kot to včasih trdijo naravnopravniški teoretiki, »notranjo nujnost«.10 Zaradi te absolutne veljave oziroma notranje nujnosti je naravno pravo anarhičen normativni red: prisila in organizacija nista lastnosti njegove zasnove. Nasprotno so pozitivnopravne norme zgolj relativno veljavne: s strogo pozitivnopravnega gledišča naj bi jih upoštevali in uporabljali, če in samo če predpostavimo – s pomočjo pravne »domneve«11 oziroma pravne »fikcije«12 – veljavnost temeljne norme, katere funkcija je preoblikovati neko izvorno zgodovinsko dejstvo nepooblaščene stvaritve prava s strani ljudi, ki so posedovali večjo zmožnost prisiljevanja (»moč«, nem. Macht), v pooblaščeno pravodajno dejanje.13 Pravniki – v vlogi razlagalcev pozitivnega prava – ne morejo kar po mili volji predpostaviti veljavnosti temeljne norme pozitivnega normativnega reda. Slednje je mogoče, če in samo če so norme tega reda po večini učinkovite. Učinkovitost spodbujajo prisilne sankcije, za uporabo katerih so pooblaščeni uradniki. Tako je v končni posledici relativna veljavnost pozitivnega pravnega reda odvisna od prisile in organizacije. Medtem ko je naravno pravo anarhično, pozitivno pravo najde svojo »izpopolnitev« v obliki državnega pravnega reda, tj. v prisilnem in visoko organiziranem normativnem redu.14

  • 15 Kelsen (1928b: 399–400); kot bomo videli v §2.2, Kelsen naravnopravniške teorije, ki zagovarjajo d (...)
  • 16 Kelsen (1928b: 400).
  • 17 Kelsen (1928: 38).

12Statična struktura. Naravno pravo, vsaj kar se tiče prevladujoče NPT, idealno stremi k temu, da obstaja kot statičen normativni red, tj. kot množica norm, ki vključuje eno temeljno vsebinsko normo in druge norme, ki jih je iz prve mogoče izvesti z »golo umsko operacijo«.15 Tako je, na primer, naravnopravni red, opredeljen na podlagi temeljne norme »Suum cuique tribuere« (»Vsakomur svoje«), sestavljen iz te norme ter iz norm, ki so iz nje izvedene s (pravilnim) sklepanjem, kot na primer »Ne kradi«, »Izpolni sklenjene pogodbe«, »Ne izkoriščaj ljudi v hudi stiski« itd. Nasprotno so pozitivnopravni redi v svojem bistvu dinamične normativne ureditve: gre za množice norm, ki vključujejo eno temeljno formalno oziroma normo o pristojnosti ter norme, oblikovane s strani organov, ki jih takšna temeljna norma neposredno ali posredno ustanavlja.16 Na primer: pozitivnopravni red, opredeljen na podlagi temeljne norme »Kar koli odredi kraljica, je pravo«, je sestavljen iz te pooblastilne norme in vseh norm, ki jih kraljica ali njeni delegati. Statična narava naravnega prava kaže na še eno temeljno razliko glede na pozitivni pravni red. Naravnopravne norme so postavljene enkrat za vselej – so imune pred spremembami, njihova vsebina se v času ohranja. Z drugimi besedami: so »večne in nespremenljive« norme. Nasprotno pa pozitivnopravne ureditve, kot dinamične ureditve, izkazujejo vgrajeno strukturno podvrženost spremembam v času in prostoru.17

  • 18 Kelsen (1928b: 410–411); Kelsen (1960b: § 50).

13Hierarhična nadrejenost. Končno predstavlja naravno pravo zaradi svoje absolutne vrednosti in absolutne veljave tudi normativni red, ki je nadrejen pozitivnopravnim ureditvam (slednje so mu torej podrejene). Odnos med obema normativnima redoma je nujno hierarhičen odnos.18

2.1.2 Spodkopavanje ontološke trditve

  • 19 Mimogrede: za Kelsnovo obnovo »čiste ideje« naravnopravnega reda se zdi – daleč od tega, da bi bil (...)
  • 20 Kelsen (1928: 435).

14Kot sem že dejal, je razgrnitev posebnosti, ki naj bi, skladno s »čisto idejo« naravnopravnega reda, naravno pravo ločevale od pozitivnopravnih redov, prva, pripravljalna stopnja Kelsnove kritike ontološke trditve NPT.19 Zdi se, da želi Kelsen napeljati na naslednjo misel: ko smo si enkrat ustvarili jasno predstavo o domnevnih temeljnih lastnosti naravnega prava in jih želimo zatem zaradi intelektualne poštenosti jemati resno z znanstvenega stališča, naš »kritični razum«20 ne more ravnati drugače, kot da v njih prepozna pomanjkljivosti, sporna stališča in pobožne želje.

15Argumenti, ki jih Kelsen uperi zoper ontološko trditev NPT, so usmerjeni zoper tri tarče: prvič, zoper idejo naravnega prava kot objektivnega normativnega reda, ki se odlikuje z absolutno vrednostjo; drugič, zoper idejo norm naravnega prava, ki ji je dana notranja nujnost; tretjič, zoper idejo naravnega prava kot statičnega, samouresničujočega se reda, ki ga je mogoče »razvijati« preko čistih umskih operacij, v povezavi z idejo naravnega prava kot reda, ki je ločen in neodvisen od pozitivnega prava.

A. Prevpraševanje objektivnosti in absolutne vrednosti naravnega prava

16Da bi spodkopal domnevno objektivnost in absolutno vrednost naravnega prava, Kelsen uporabi štiri argumente: argument nenavadnosti, genealoški argument, argument, ki temelji na človeški psihologiji (psihološki argument) in končno, argument o nujnosti teizma. Vsa poimenovanja tu in v nadaljevanju so rezultat moje rekonstrukcije Kelsnove kritike.

17Kot bomo videli, ni mogoče za nobenega od teh argumentov trditi, da ima uničujočo moč – a se Kelsen niti ne pretvarja, da jo imajo. Namesto tega so namenjeni vzpostavitvi mreže razlogov, ki skupaj nakazujejo na možnost zavrnitve ontološke trditve NPT z znanstvenega vidika (Pod pogojem, da bi te bile temeljne značilnosti naravnopravnega reda, se lahko vprašamo: so sprejemljive z vidika nepristranskega racionalnega proučevanja? Bi ga naredile za obstojen normativni red?).

18Argument nenavadnosti. Naravnopravniški teoretiki navadno predstavljajo objektivnost in absolutno vrednost naravnega prava kot nekaj samoumevnega. A brž ko nanju vržemo hladen pogled razuma, se ti domnevni lastnosti naravnega prava izkažeta za izrazito sporni, saj svoje podpornike zavezujeta k ontološkemu dualizmu. Ideja naravnega prava kot normativnega reda, ki ga ni ustvaril človek, temveč zanj predstavlja nekakšno »danost«, nosi s seboj idejo dvojne normativne resničnosti: empirične, površinske resničnosti s strani človeka ustvarjenih norm pozitivnega prava in družbene morale, ki jih je mogoče zaznati s čutili in razumsko urediti, ter »višje« oziroma »globlje« resničnosti naravnopravnih norm, ki jih ni ustvaril človek. Tudi ideja absolutne veljave naravnega prava – ki je, kot smo videli, absolutna veljava pravičnosti, utelešene v normah naravnega prava – nakazuje dvojno resničnost vrednot: empirično, površinsko resničnost subjektivnih, relativnih človeških vrednot, ki so odvisne od človeških norm ter »višjo« oziroma »globljo« resničnost objektivnih vrednot, ki so odvisne od objektivnih norm in so »vrednote same po sebi« – tako kot obstajajo »stvari same po sebi«, drugače kot običajne, nepopolne stvari v empirični resničnosti.

  • 21 Kelsen (1928b: 419).

19Kelsen vztraja, da ontološki dualizem (»podvojitev območja zaznavanja«) »tvori jedro celotne metafizike in religije«, da je temeljni gradnik »tragikomičnega podvzema«, s katerim »človek ustvarja iluzijo preraščanja samega sebe«.21 Brž ko naravnopravniškim teoretikom zastavimo neizogibna vprašanja, kot so: »Kako nastanejo naravnopravne norme?«, »Od kod prihajajo?«, »Kaj je vir – če ta sploh obstaja – absolutne vrednosti pravičnosti?«, »Kakšne vrste reč je ta višja oziroma globlja resničnost norm in vrednot, ki jih ni ustvaril človek?« itd., dobimo odgovore, ki kažejo na naravo, ki je pravodajna, na naravo, ki se odlikuje z objektivno usmerjevalno močjo, oziroma, še pogosteje, na (transcendentno) božanstvo, ki je ustvarilo naravo in človeka kot njen del ter vanjo umestilo naravnopravne norme in merila absolutne vrednosti.

  • 22 Kot je dobro znano, je podoben argument – »argument čudnosti« – zoper moralni objektivizem na splo (...)

20Kelsen pa nas z argumentom nenavadnosti pozove, da pred vstopom in začetkom skrbnega proučevanja v (čudoviti) svet metafizične in religiozne misli zastanemo. Kot sodnike razsodišča znanosti nas povabi, da premislimo ontološki dualizem kot tak: tj. kot trditev, ki je ne glede na njene odlike v nasprotju z ontološkim monizmom kritiškega empirizma. Če bomo ravnali tako, potem nam po Kelsnovem prepričanju ne preostane drugega kot sklep, da je hipoteza o ontološkem dualizmu norm in vrednot nenavadna: da je nenavadna ideja o nekem drugem svetu »višjih« oziroma »globljih« norm in vrednot, ki zadevajo človeško ravnanje, a jih vendar ta ni ustvaril – tako kot pozitivne in moralne zakone empiričnega sveta.22

21Argument nenavadnosti izvablja razumljiv odgovor: domnevna nenavadnost ontološkega dualizma norm in vrednot je odvisna od opazovalca. Če naj bi bil ontološki dualizem res tako »nenavadna hipoteza«, kot to trdi Kelsen, kako je potem mogoče, da ga celotne generacije filozofov in ljudi na splošno – vključno z nekaterimi izmed največjih umov, ki so bili kdaj rojeni – jemljejo kot nekaj samoumevnega?

22Zoper takšen odgovor se Kelsen zateče h genealoškemu in psihološkemu argumentu. Kot bomo videli kmalu, prvi dozdevno odreka ontološkemu dualizmu kakršno koli znanstveno verodostojnost s tem, ko se sklicuje na njegov zgodovinski izvor v človeških družbah in kulturah; slednji pa se nameni razložiti trajni uspeh ontološkega dualizma s sklicevanjem na človeško psihologijo, posebno na dva značilna gona človeškega uma.

  • 23 Kelsen (1960: § 31).
  • 24 Glej Kelsen (1928b: 422–423); Kelsen (1949: 137 in nasl.).

23Genealoški argument. Od kod izhaja ontološki dualizem? Kot vsi drugi človeški konstrukti ne more biti nič drugega kot proizvod človeškega mišljenja. A kakšne vrste mišljenja? Ideja naravnega prava je ideja norm, zakonov oziroma načel za človeško ravnanje, ki so naravi »lastna«, ki »izhajajo iz« narave, ki jih je v naravi »mogoče najti«. Vendar pa je narava z vidika znanstveno-kritiškega mišljenja kaos dejstev, ki jih (lahko) zaznavajo naša čutila, razum pa jih ureja preko načela vzročnosti in drugih načel znanstvenega proučevanja.23 Zato narava, kot jo vidi kritični empirizem, ne more biti narava, ki podaja oziroma vsebuje norme in ki jo imajo v mislih teoretiki naravnega prava. Biti mora narava drugačne vrste. Ideja o naravi, ki postavlja oziroma vsebuje norme, ima, tako Kelsen, svoj izvor v primitivnem mišljenju. Primitivni ljudje v naravnem okolju, ki obdaja njihove vasi (drevesa, gozdovi, vodni izviri, jezera, hribi, divje živali, zvezde itd.) vidijo naseljene duhove, ki jih je treba primerno častiti in miriti, da bi se tako izognili zlim posledicam (bolezni, lakoti, suši ipd.). Takšno poduhovljeno naravo primitivni ljudje razumejo kot del njihove družbe – kot množico entitet, ki nagrajujejo pravilna in kaznujejo napačna ravnanja. Z opazovanjem »obnašanja« takšnih entitet se ljudje naučijo, kako morajo oziroma kako ne smejo ravnati. Primitivni animizem predstavlja izvor ideje, da obstajajo objektivne norme za človeško ravnanje in posledično tudi izvor ontološkega dualizma norm in vrednot. Tovrstno primitivno mišljenje so do zdaj že skorajda povsod postopoma nadomestile bolj prefinjene oblike religioznega mišljenja, vse tja do velikih monoteističnih religij. Čeprav duše dreves in gora nadomešča transcendentno božanstvo, se temeljna oblika mišljenja ohranja: transcendentno božanstvo je izvor objektivnih zakonov – zakonov, ki jih ni ustvaril človek, ki jih je mogoče odkriti z »branjem« teleološko-teološke »knjige narave« in ki so za ljudi absolutno zavezujoči.24

  • 25 Kelsen (1928b: 419 in nasl.); Kelsen (1952: 22); Kelsen (1953: 10–11 & 22–24); Kelsen (1960b: § 51 (...)

24Psihološki argument. Zakaj so generacije filozofov in ljudi na splošno podpirale – in to počno še danes – ontološki dualizem norm in vrednot? Zakaj so tako nedovzetni za argument nenavadnosti in genealoški argument? Po Kelsnovem mnenju razlog ni v tem, da je ontološki dualizem resnična znanstvena trditev – kritičnemu empirizmu navkljub. Prav nasprotno: kot kaže genealoški argument, je razlog v tem, da ontološki dualizem sploh ni znanstvena trditev. Pripada namreč domeni prakse. Gre za ideološko pripravo, katere primež nad omenjenimi generacijami filozofov in ljudi na splošno je mogoče razložiti z medigro dveh značilnih gonov človeškega uma. Na eni strani gre za gon »primitivnega uma«, ki stremi k iskanju takšnega absolutnega in heteronomnega temelja (tj. vira in utemeljitve) temeljnih meril človeškega vedenja, ki omogoča izogibanje osebni odgovornosti. Na drugi strani imamo opravka z oportunističnim gonom, naklonjenim načinom mišljenja, ki so zmožni zagotoviti spodbujanju lastnih interesov (individualnih ali skupinskih) pečat objektivnih in absolutnih vrednot. Skladno s tem naj bi bila torej prikladnost temeljni motiv v ozadju trdovratnega vztrajanja ontološkega dualizma norm in vrednot.25

  • 26 Glej Kelsen (1928b: 422 in nasl.); Kelsen (1949: 138); Kelsen (1964: 114 in nasl.).

25Argument o nujnosti teizma. Nekateri naravnopravniški teoretiki skušajo, lahko bi rekli, ločiti usodo naravnega prava – ali bolje, tistega pojmovanja naravnega prava, ki ga zagovarjajo – od usode teizma (vere v transcendentno božanstvo) s tem, da zanikajo kakršno koli nujno povezanost med naravnim pravom na eni strani in kakršnim koli teološkim temeljem le-tega na drugi strani. Na ta način, trdi Kelsen, skušajo zagovor naravnega prava okrepiti s tem, da pokažejo, kako to ne potrebuje teološke utemeljitve, ki je s filozofskega gledišča sporna. Žal pa po Kelsenovem mnenju takšna ločitev naravnopravniške teorije od religioznih temeljev ni mogoča. Argument o nujnosti teizma je precej zapleten, Kelsen pa z njim udejanja temeljna načela svojega empiricističnega pogleda na svet (nem. Weltanschauung) in teorije norm. Povzeti ga je mogoče takole: naravno pravo je normativni red, čigar norme niso človeški proizvod. Norma je predpisovalna pomenska vsebina (nem. Sinngehalt) voljnega akta, usmerjenega k nekogaršnjemu ravnanju. Naravnopravne norme pa že po izhodiščni predpostavki ne morejo biti pomenska vsebina človeških voljnih aktov. Tako sledi, da morajo biti pomenska vsebina voljnih aktov neke nečloveške entitete. Če nismo primitivni animisti, ki verjamejo v duše dreves, rek, gora itd., imamo zgolj eno možnost: predpostavljati moramo obstoj transcendentnega božanstva, po volji katerega so bile naravnopravne norme ljudem postavljene kot vodila.26

26Če strnemo: Kelsen meni, da obstajajo vsaj štirje dobri razlogi za to, da se znebimo ideje o obstoju naravnega prava kot objektivnega normativnega reda, ki se odlikuje z absolutno vrednostjo. Prvič, s čisto racionalno-znanstvenega gledišča gre za nenavadno domnevo. Drugič, izhaja iz animističnega mešanja med družbo in naravo, ki je značilno za primitivno mišljenje. Tretjič, pripada domeni prakse in ideologij, kjer se prilega dvema značilnima gonoma človeškega uma, ki se tu združita v prikladnosti domneve o obstoju objektivnega reda človeškega ravnanja. Četrtič, ta ideja ne more obstati »sama po sebi«, temveč potrebuje teološko »utemeljitev« (v obeh pomenih te besede, tj. kot polaganje temeljev in kot opravičilo), da bi ji uspelo utemeljiti to, kar bi danes poimenovali »normativnost« naravnega prava.

B. Prevpraševanje notranje nujnosti naravnopravnih norm

  • 27 Kelsen (1928a: 35).

27Naravnopravniški teoretiki včasih trdijo, da je naravnopravnim normam dana »notranja nujnost«.27 S Kelsnovega gledišča je to trditev mogoče razumeti na dva načina.

28Po prvem možnem razumevanju je ideja o »notranji nujnosti« enaka trditvi o absolutni veljavi naravnopravnih norm. Kot smo videli, je absolutna veljava odvisna od absolutne vrednosti. Slednja pa je odvisna od obstoja objektivnega reda naravnopravnih norm. Tako je prvo razumevanje trditve o »notranji nujnosti« sporno iz tistih štirih razlogov, ki pod vprašaj postavljajo ontološki dualizem.

29A nam je na voljo še drugo razumevanje te trditve. Po tem je zatrjevanje »notranje nujnosti« naravnopravnih norm enako trditvi, da povezava med prorekom (antecedentom) in porekom (konsekventom) naravnopravne norme ni normativna povezava pripisovanja, temveč neke vrste vzročna povezava med prorekom, ki izraža pogoj, in porekom, ki izraža njegovo nujno posledico.

30To drugo razumevanje pa po Kelsnovem mnenju zaznamuje nepopravljiva zmešnjava, ki ima za NPT neprijetne posledice.

31Prvič, s tem ko naravnopravne norme – ki so najstveni oziroma deontični zakoni (»Če se nekdo znajde v položaj, ko bi lahko kradel, potem naj ne krade«) – predstavlja kot zakone nujnosti oziroma vzročnosti (»Če se nekdo znajde v položaj, ko bi lahko kradel, potem nujno ne bo kradel«, kar je enako kot: »Če se kovinsko telo segreje, se bo nujno razširilo«), zmotno izniči razliko med pravimi normami na eni strani in izjavami o empirični vzročnosti na drugi strani. Ko ravna tako, NPT izkazuje primitiven, kulturno slabo razvit miselni ustroj, saj je mešanje normativnih in vzročnih povezav (mešanje med družbo in naravo) značilno za primitivno mišljenje.

  • 28 Kelsen (1928a: 50).
  • 29 Kelsen (1928a: 34); Kelsen (1949: 139); Kelsen (1956: 177).

32Drugič, s tem ko NPT naravnopravne norme predstavlja kot neke vrste zakone vzročnosti, postavlja trditev, ki spodbija samo sebe: če so naravnopravne norme res (take kot) zakoni vzročnosti, potem so »izgnane iz domene normativnega«.28 Kot takšne nikakor ne morejo usmerjati človeškega ravnanja, prav tako kot nas zakon gravitacije ne more »usmeriti« k temu, da ostanemo z nogami na zemlji. Če, na primer, stavka »Moč je enaka pravici« (angl. »Might is right«) ne razumemo, kot da izraža normativno načelo, ki upravičuje in legitimira neko učinkovito oblast (»Ljudje z močjo naj vladajo«), temveč tako, kot da izraža zakon vzročnosti v človeški družbi (»Ljudje z močjo morajo vladati«; »Ljudje z močjo morajo nujno voditi«, »Če so v družbi ljudje z močjo, potem morajo ti nujno vladati«), potem takšna izjava izgubi vsakršno usmerjevalno moč. Takšen naravni zakon, sestavljen iz izjav o nujnem človeškem ravnanju, sploh ne bi bil nikakršen zakon oziroma normativni red, saj ne bi mogel izpolniti normativne funkcije, ki mu jo naravnopravniški teoretiki pripisujejo.29

C. Prevpraševanje možnosti naravnega prava kot normativnega reda, ločenega in neodvisnega od pozitivnega prava

  • 30 Kelsen (1928: 39).
  • 31 Kelsen (1928a: 39–56).

33Zadnji argument zoper ontološko trditev NPT je naslednji: četudi bi pustili ob strani vse prejšnje argumente, bi se ontološka trditev vseeno soočala z usodnim problemom. Po Kelsnovih besedah gre kar za »celoten problem« naravnega prava.30 Gre za problem individualizacije (nem. Individualisierung, Konkretisierung). Kelsen pravi, da gre za problem, s katerim se mora NPT uspešno soočiti – tega pa ne more storiti, ne da bi se odpovedala trditvi, da je naravno pravo normativni red, ki je ločen in neodvisen od pozitivnega prava. Ta, lahko bi mu rekli, argument o nujnosti pozitivizacije, gre približno takole: tako kot vsak normativni red mora tudi naravno pravo vsebovati splošne norme (tudi najčistejši dinamični sistem mora vsebovati vsaj eno splošno normo, ki pooblašča vrhovno normodajno avtoriteto, kot, na primer, »Ljudje naj se ravnajo skladno s kraljevimi zakoni«). Kot statični normativni red (§ 2.1.1) mora naravno pravo vsebovati splošne materialne norme (kot, na primer, »Bonum faciendum, malum vitandum«). Vendar pa splošne materialne norme zaradi svoje »abstraktne« narave ne morejo delovati kot merila za posamične primere, tj. v posamičnih primerih jih ni mogoče uporabiti, ne da bi jih poprej individualizirali oziroma konkretizirali (z drugimi besedami: nujno se soočajo z »individualizacijskim razkorakom«). Postopek individualizacije splošnih materialni norm je, kar se pozitivnopravnih ureditev tiče, nujno diskrecijski postopek: gre za postopek diskrecijskega nadomeščanja splošnih norm z (ne-nujno »ustrezajočimi«) individualnimi normami, ki ne temelji zgolj na védenjskih, temveč tudi na voljnih aktih (izvršilni organ mora na »konstitutiven« način ugotoviti, da ima pred seboj individualni primer iste vrste, kot ga predvideva prorek splošne norme, prav tako pa mora na »konstitutiven« način ugotoviti, kakšna pravna posledica naj iz tega sledi). NPT ta problem navadno spregleda in splošne naravnopravne norme razume kot samouresničujoče se, tj. kot take, ki se na posamezne primere nanašajo preko čistih miselnih aktov njihovih naslovnikov. Da bi takšni rešitvi uspelo ohraniti identiteto in obstoj naravnega prava kot posebnega normativnega reda, bi morala NPT predpostavljati, da so vsi ljudje enako modri in dobri moralni akterji. Zgolj na podlagi takšne predpostavke bi lahko splošne naravnopravne norme enako uporabili v posamičnih primerih; zgolj na podlagi takšne predpostavke bi te norme delovale kot »samouresničujoče se« v posamičnih primerih. Žal pa je predpostavka, da so vsi ljudje enako modri in dobri moralni akterji, pretirana celo za domišljijo NPT. Le sorazmerno malo ljudi je dovolj modrih in dobrih, da bi lahko uporabljali splošne naravnopravne norme. Da bi naravnopravni red lahko deloval, je tako treba tem posameznikom zaupati uporabo splošnih norm naravnega prava v oblikah in na načine, ki so univerzalno zavezujoči. Vendar pa ta poteza pomeni, da se te modre in dobre ljudi spremeni v prav toliko organov, ki uporabljajo naravnopravne norme. Poleg tega pa je, da bi zagotovili učinkovitost njihovih sodb, treba zagotoviti tudi neko vrsto prisile. Vendar pa to pomeni, da mora naravno pravo postati pozitivno pravo: da bi bilo naravno pravo delujoč normativni red, mora prestati postopek pozitivizacije. A če je tako, moramo skleniti, da naravno pravo kot normativni red, ki je ločen in neodvisen od pozitivnega prava, enostavno »ni mogoče«.31

34Kelsnov argument o nujnosti pozitivizacije se morda zdi v očeh privrženca naravnega prava prikrojen lastnim potrebam. A vendar kaže na ključen tehnični problem NPT. Če želimo namreč trditev NPT o obstoju naravnopravnega reda jemati resno, se neizogibno soočimo s problemom praktičnega delovanja takšnega reda. In če je mogoče pokazati, da ta v obliki popolnoma objektivnega, samouresničujočega se normativnega reda ne more delovati, potem se zdi, da celoten podvzem NPT obljublja več, kot lahko izpolni. Njegova celotna usmerjevalna vrednost se tako zdi navidezna – ta je v najboljšem primeru sestavljena iz izpostavljanja sklopa (zelo) abstraktnih načel, ki naj jih razvijajo izbrani modri in dobri razlagalci in uporabniki. Kelsen se sicer zaveda, da naravnopravniški teoretiki po večini vztrajajo pri tem, da naravno pravo zahteva obstoj pozitivnopravnih ureditev. A kot bomo videli (§ 2.3), to razume kot zgovorno »neskladje« v njihovi argumentaciji.

35Do zdaj smo se ukvarjali s Kelsnovo kritiko ontološke trditve. A kot sem povedal že na začetku, s Kelsnovega vidika NPT podaja še dve nadaljnji trditvi: prvič, da ljudje naravno pravo lahko spoznajo (epistemološka trditev NPT); in drugič, da naravnopravniški teoretiki na znanstven način razlagajo naravno pravo, kakršno je v resnici (trditev o znanstvenosti NPT). Trditev o znanstvenosti se zajeda v epistemološko trditev, saj obstane ali pade kot posledica osnovanosti ali neosnovanosti slednje – če namreč ljudje naravnega prava ne morejo spoznati, potem naravnopravniški teoretiki ne morejo biti njegovi znanstveni razlagalci. Vseeno pa Kelsnova kritika NPT očitno vsebuje tudi nekaj argumentov, ki so usmerjeni neposredno zoper trditev o znanstvenosti. V nadaljevanju bom ločeno pretresel Kelsnovo kritiko teh dveh trditev.

2.2 Kritika epistemološke trditve

36Skladno z epistemološko trditvijo ljudje naravno pravo lahko spoznajo: kot objektivna ureditev človeškega vedenja, ki se odlikuje z absolutno vrednostjo in veljavnostjo, je naravno pravo primeren predmet človeškega védenja.

37Kelsen zoper to trditev ubere argumentacijsko strategijo, s katero naj bi pokazal, da nobena od metod, ki jih NPT predstavlja kot metode za spoznavanje naravnopravnih norm, ne prestane preizkusa znanstveno-kritiške filozofije. Z drugimi besedami, nobene od teh ni mogoče razumeti kot pristne metode znanstvenega proučevanja. Kelsen pri tem razvije tri temeljne argumente: (1) argument logične zmote, (2) argument nesamoumevnosti, (3) argument protislovnosti praktičnega uma.

  • 32 Kelsen (1949: 141); Kelsen (1959: § 31: 68–69); Kelsen (1960b: § 32: 72–73).

38Argument logične zmote. NPT trdi, da je naravnopravne norme mogoče »izpeljati« oziroma »deducirati« iz narave. Razumljene dobesedno, takšne izjave ni mogoče sprejeti z vidika racionalno-znanstvene filozofije, saj je logično zmotna. Izjava namreč molče predpostavlja, da je narava množica dejstev. Vendar pa iz samih izjav o dejstvih še ni mogoče logično izpeljati nobenih zaključkov: na primer, iz izjav: »ljudje se po naravi nagibajo k družbi« in »velike ribe žrejo male ribe« ne sledi, da »naj se ljudje vedejo tako, da ohranjajo družbo« niti ne, da »naj velike ribe žrejo male ribe«. Takšno sklepanje je mogoče če in samo, če je neka norma predpostavljena, na primer: »ljudje naj se vedejo skladno z njihovimi naravnimi vzgibi« ali »živali naj se vedejo kot ponavadi«.32

39Seveda lahko naravnopravniški teoretiki na argument logične zmote odgovorijo rekoč, da po njihovem gledanju narava ni zgolj množica dejstev, tj. da vsebuje tudi naravnopravne norme, ki so vanjo že vgrajene. Nadalje lahko trdijo tudi, da naravnopravnih norm pravzaprav ne »izpeljujejo« iz narave (izjav o naravi), temveč da jih v njej zaznavajo, najdejo oziroma odkrivajo.

  • 33 Glej zgoraj § 2.1.2; glej tudi Kelsen (1949: 138: »proučevanje narave je pravzaprav enako proučeva (...)
  • 34 Zdi se, da to priznava tudi Murphy 2011.

40Vendar pa bi lahko, gledano s Kelsnovega stališča, odvrnili, da je govoriti o »izpeljavi« ali »dedukciji« naravnopravnih norm »iz narave« zavajajoče. Prej bi lahko rekli – kot predlaga argument o nujnosti teizma – da gre za postopek razlaganja tiste transcendentne volje, ki je (kot se predpostavlja) ustvarila naravo in naravnopravne norme.33 Vendar pa NPT v povezavi s takšno razlagalno dejavnostjo ni ponudila nobene jasne, v rezultat usmerjene in zanesljive metode. Tako se zdi, da argument logične zmote izpostavlja resen metodološki problem NPT, ne glede na to, kako razumemo ključni pojem narave.34 Takšen zaključek podpirata tudi druga dva argumenta Kelsnove kritike.

  • 35 Kelsen (1949: 172–174); Kelsen (1949: 142, besedilo in op. 9; 143–144; 151 in nasl. & 172–174); Ke (...)

41Argument nesamoumevnosti. NPT prav tako trdi, da so norme naravnega prava ali pa vsaj njegova vrhovna načela samoumevna (očitno obstoječa, očitno veljavna sama po sebi). Vsi ljudje bi jih mogli doumeti na podlagi lastnega (racionalnega) umévanja. Vendar pa nam zgodovina NPT pokaže, da se je skozi čas različnim naravnopravniškim teoretikom kot samoumevna kazala množica različnih, pogosto med seboj neskladnih naravnopravnih norm (na primer glede enakosti, suženjstva, zasebne lastnine, avtokratske vlade, socialne varnosti ipd.). Tako moramo, gledano s strogo znanstvenega stališča, skleniti, da samoumevnost odpove kot zanesljiv, objektiven preizkus razlikovanja med pravimi in nepravimi naravnopravnimi normami. Morda bi lahko celo rekli, da trditev o samoumevnosti naravnopravnih norm ni nič drugega kot sredstvo, s katerim naravnopravniški teoretiki na podlagi lastnih vrednostnih sodb – kadar se jim to zdi prikladno – naravnopravne norme predstavljajo kot nekaj popolnoma samoumevnega.35

  • 36 Finnis (2011: 23 in nasl. & 85 in nasl.).

42Naravnopravniški teoretiki racionalistične provenience – ki navadno delujejo v okviru tradicije, ki jo navdihuje Tomaž Akvinski – bi lahko odgovorili, da v nasprotju z argumentom nesamoumevnosti ljudje dejansko kot samoumevna dojemajo ista naravnopravna načela. Pomislimo, na primer, na načela kot so »vsakomur svoje« (lat. suum cuique tribuere), »delaj dobro, izogibaj se slabega« (lat. bonum faciendum, malum vitandum), »vedno ravnaj s pravo mero« itd. Pomislimo, če se spomnimo na uglednega predstavnika »Nove NPT« Johna Finnisa, na katalog temeljnih dobrin (življenje, védenje, igra, estetska izkušnja, prijateljstvo, družabnost, praktična razumnost in religija), ki so nujne za človeški razvoj, in takšne, da vodijo do »splošnih moralnih standardov« – ki so preko načel praktične razumnosti tudi same del naravnega prava.36

43A s Kelsnovega stališča je na voljo nekaj (preprostih) odgovorov.

44Prvič, nikakor ni očitno, da vsa ta načela pripadajo enemu in edinemu pravilnemu naravnopravnemu redu; daleč od tega, da bi bila resnično objektivna – so zgolj kulturno odvisna, priložnostna merila.

  • 37 Kelsen (1952: 13 in nasl.); Kelsen (1960b: §§ 10–13 & 15).

45Drugič, v vsakem primeru so tovrstna, domnevno univerzalna, samoumevna načela tako abstraktna, da so dejansko prazna in posledično praktično neuporabna: v resnici ne zmorejo zagotoviti nikakršnih smernic za človeško ravnanje, če in dokler niso ustrezno razlagana, podrobneje opredeljena, konkretizirana, individualizirana ter usklajena. Žal pa NPT glede teh nujnih operacij ne ponuja nobene zanesljive znanstvene metode.37 Kar vidimo iz nepristranskega zornega kota, so zgolj vaje v normativni argumentaciji.

  • 38 Kelsen (1960b: §§ 39–43: 86–89).

46Argument protislovnosti praktičnega uma. Včasih se NPT v podporo epistemološkemu argumentu sklicuje na praktični um. Načela naravnega prava naj bi bila dostopna človekovemu praktičnemu umu: šlo naj bi za načela, ki se razkrijejo preko sposobnosti, ki istočasno vé, kaj je absolutno pravilno in dobro storiti, ter želi, da se to tudi zgodi. Vendar pa je z vidika racionalistično-znanstvene filozofije treba védenje, pridobljeno preko človekovega praktičnega uma, zavrniti kot nezanesljivo. Že sama ideja praktičnega uma, ki istočasno vé, kaj je dobro, in si želi, da se to zgodi, je namreč protislovna. Z znanstvenega stališča sta namreč védenje in hotenje dve ločeni, čeprav empirično sorodni sposobnosti. Kakršno koli trditev o njuni ontološki povezavi v eni sami sposobnosti je treba zavrniti kot neznanstveno: podprejo jo lahko zgolj metafizični argumenti in dejanja vere.38

2.3 Kritika trditve o znanstvenosti

47Kritika epistemološke trditve spodbija tudi trditev o znanstvenosti – ki pravi, da so naravnopravniški teoretiki znanstveni razlagalci naravnega prava, kakršno je v resnici – glede njene predpostavke, in sicer z zanikanjem možnosti obstoja kakršnega koli resničnega, znanstveno zanesljivega védenja o naravnem pravu. Kot takšna je tudi kritika trditve o znanstvenosti, saj zatrjuje, da naravnopravniški teoretiki dejansko ne morejo opravljati dela, za katerega trdijo, da ga opravljajo. Ta kritika, usmerjena neposredno na trditev o znanstvenosti, vzame v ozir kritiko epistemološke trditve ter jo, lahko bi rekli, dopolni, s tem ko trdi, da naravnopravniški teoretiki dejansko opravljajo drugačno, in heterogeno, nalogo od tiste, za katero trdijo, da jo opravljajo. Na kratko: sodelujejo pri ideološki dejavnosti, ki je sestavljena iz oblikovanja normativne, s subjektivnim vrednotenjem obremenjene moralne, politične in pravne filozofije, pod pretvezo znanstvenega razlaganja objektivne ureditve človeških odnosov. V podporo takšnemu zaključku Kelsen vpreže tri temeljne argumente: (1) argument protislovja, (2) argument obratne dedukcije (oziroma argument »projekcije«), (3) argument funkcij.

  • 39 Kelsen (1949: 142&144).

48Argument protislovja. NPT trdi, da naravnopravni red obstaja, da se odlikuje z absolutno vrednostjo in absolutno veljavo ter da je hierarhično nadrejen pozitivnopravnim redom. Če vzamemo takšne trditve zares, potem bi, tako Kelsen, morali pridi do zaključka, da gre z naravnopravnega stališča pozitivno pravo razumeti bodisi kot odvečno – kadar se njegove norme skladajo z naravnopravnimi normami – bodisi kot neveljavno (nično) – kadar se njegove norme ne skladajo z naravnopravnimi.39 Vendar pa se naravnopravniški teoretiki navadno izogibajo obema zaključkoma.

  • 40 Kelsen (1960b: 113–114, kjer se sklicuje na Akvinskega: »quidam protervi, et ad vitia proni, qui v (...)

49Po eni strani trdijo, da pozitivno pravo, ki spoštuje naravno pravo, ni odvečno, temveč je dejansko nujno. To pa zato, dodajajo, ker bi številni, če ne bi bilo pozitivnopravnih norm, ki predvidevajo prisilne sankcije, zaradi arogance in zlih vzgibov ravnali v nasprotju z naravnim pravom.40

  • 41 Kelsen (1949: 144–151); Kelsen (1960b: 114–115).
  • 42 Kelsen (1949: 146–147 & 148–150); Kelsen (1960b: 119–121).

50Po drugi strani pa razmerje med naravnim in pozitivnim pravom pojmujejo tako, da je kakršen koli konflikt med njima v celoti nemogoč (Hobbes), ali pa tako, da če je že mogoč, neveljavnost pozitivnopravnih norm, ki nasprotujejo naravnopravnim, ni samodejna in navadno tudi ne pomeni, da so akterji odvezani obveznosti ravnati se po njih.41 Vrh tega večina naravnopravniških teoretikov izključuje obstoj naravne pravice do upora zoper (tudi močno) nepravične pozitivnopravne norme in poverja razlaganje naravnopravnih norm (državnim) uradnikom pozitivnopravnega reda.42

  • 43 Kelsen (1949: 150).

51Po Kelsnovem mnenju NPT na obeh mestih zagovarja stališča, ki so protislovna njenim lastnim temeljnim trditvam. Kelsen trdi, da je to protislovje tako resno, da pomeni že »popolno razvodenitev naravnopravniške doktrine«.43 Zakaj je tako? Morda bi lahko takšno protislovje pripisali malomarnemu razlogovanju. Po drugi strani pa bi lahko trdili, da je napaka dejansko v očeh opazovalca, tj. da »protislovja«, ki ga v NPT vidi Kelsen, ob dobrohotnem branju v resnici sploh ni.

  • 44 Glej na primer Kelsen (1960b: § 50), kjer, sledeč Troeltshu, izpostavi preoblikovanje pozitivnega (...)

52Vendar pa Kelsen, da bi poudaril svoje stališče, predlaga drugačno branje: takšno »protislovje« NPT gotovo ni logične narave. Lahko bi rekli, da je »pragmatične« narave; natančneje, da gre za zgovorno »nenavadnost«. Nadalje pa to protislovje NPT tudi ni naključno, temveč načrtno. Razgrinja namreč dejstvo, da ima večina naravnopravniških teorij vgrajen jasen upravičevalni cilj: stremijo k upravičevanju obstoječih pravnih redov kot (bodisi prima facie bodisi ob upoštevanju vseh dejstev) moralno pravičnih in legitimnih. To pa je očitno ideološka, in ne znanstvena funkcija.44

53Argument obratne dedukcije (oziroma argument projekcije). Po Kelsnovem mnenju na ideološko naravo NPT nakazuje še eno stališče, ki ga deli večina naravnopravniških teoretikov. Gre za stališče, da naravnopravne norme niso izpeljane iz človeške narave kot celote, temveč zgolj iz njenega dobrega (razumnega, pravega) dela. Na ta način pa se dozdevna »dedukcija« (»izpeljava«, »doumetje«) naravnopravnih norm iz narave človeka oziroma narave na splošno obrne na glavo:

  • 45 Kelsen (1949: 144); Kelsen (1960b: §§ 33–36).

Pufendorf – in vsi drugi pisatelji – ne izpeljujejo tega, kar razumejo kot naravno pravo, iz človeške narave, kakršna je v resnici, temveč iz človeške narave, kakršna naj bi bila in kakršna bi bila, če bi se skladala z naravnim pravom. Ni torej naravno pravo izpeljano iz (prave) narave človeka – narava človeka, idealna narava človeka, je tista, ki je izpeljana iz naravnega prava, ki je tako ali drugače predpostavljeno.45

  • 46 Kelsen (1960b: §§ 33–36).

54Kelsen meni, da je mogoče oblikovanje standardne NPT razumeti kot dvostopenjski postopek. Na prvi stopnji se naravnopravniški mislec odloči, katera so načela naravnega prava – tistega pravega, pristnega, naravnega prava. Na drugi stopnji pa zanje poišče oporo v naravi človeka in človeškega stanja. Na ta način naravnopravniški teoretik v naravo projicira svoje videnje naravnega prava. To projekcijo razgrinja neizbežna izbira naravnih podatkov, ki jo opravi vsak naravnopravni teoretik, pri čemer izključi tiste podatke, tista naravna nagnjenja oziroma gone človeškega uma (navadno gre za nagnjenja k agresiji, dominaciji, zastonjkarstvu itd.), ki ne bi smeli tvoriti podlage nobenega naravnopravnega načela.46

  • 47 Kelsen (1960b: §§ 50–52).

55Argument funkcij. Argument (dejanskih) funkcij NPT – zadnji, ki ga bom proučil v tej predstavitvi Kelsnove kritike naravnopravniškega mišljenja – se resnično zajeda v predhodne argumente. Povzeti ga je mogoče takole: naravnopravniški teoretiki trdijo, da so znanstveni razlagalci naravnega prava, kakršno je v resnici. Argumenti zoper epistemološko trditev spodnašajo tla pod nogami takšni trditvi o znanstvenosti (glej zgoraj § 2.2). A če jih pustimo ob strani, je mogoče do enakega zaključka priti preko naslednjih vprašanj: Kakšna je oziroma je zgodovinsko bila neposredna funkcija NPT? Pripada takšna funkcija sferi znanstvenga védenja ali pa mogoče sferi prakse (politika, morala, pravo)? Kot namiguje že argument protislovja, so imele in imajo še danes naravnopravniške teorije upravičevalno funkcijo: ideja naravnega prava je bila (in je) uporabljena za upravičevanje bodisi ohranitve bodisi reforme – v redkih primerih celo revolucionarnega prevrata – obstoječe vladavine in pozitivnopravnega reda. Takšna upravičevalna funkcija je – ne glede na njen moralni, politični in pravni pomen – očitno izven domene znanstvenega proučevanja, kot ga opredeljuje racionalno-znanstvena filozofija »relativističnega pozitivizma«. Gre za ideološko, normativno funkcijo.47

3 Naravnopravniška teorija vrača udarec: Bodenheimer proti Kelsnu

  • 48 Bodenheimer (1950: 335).

56Edgar Bodenheimer je leta 1950 objavil zapis z naslovom The Natural-Law Doctrine before the Tribunal of Science: A Reply to Hans Kelsen. Tam si zastavi nalogo obraniti tradicionalno, racionalistično, neteološko NPT pred Kelsnovim »silovitim napadom«, in sicer tako, da se z njim – »vodilnim predstavnikom logičnega pozitivizma v pravoslovju« – sreča »na njegovem terenu«: tj. s tem, da »izzove veljavnost njegovih zaključkov na 'sekularni' osnovi, brez pomoči verskih ali metafizičnih aksiomov«.48

  • 49 Bodenheimer (1950: 363).

57Bodenheimerjeva obramba NPT temelji na več argumentih. Nekateri izmed njih celo predstavljajo odprto priznanje ideološke narave NPT. Tako je na primer, ko Bodenheimer kritizira Kelsna, ker ta zagovarja vrednostno nevtralen pojem prava, ki niti ne izključuje možnosti vključitve »arbitrarnih, spremenljivih in neracionalnih zapovedi v izrazu 'pravo'«, namesto da bi predstavil racionalen pojem, ki bi »podpiral prizadevanja prava« in »ohranjal dobro ime prava«.49

58V nadaljevanju puščam ob strani tovrstne rešitve, ki očitno spodkopavajo same sebe in se osredotočam na pet argumentov, za katere se vsaj prima facie zdi, da pomenijo resen izziv Kelsnovi kritiki NPT. Gre za (poimenovanja in rekonstrukcija so, kot že prej, moja): (1) argument nedobrohotnosti, (2) argument kontingentnosti teizma, (3) argument uspešnosti, (4) argument netogega ločevanja med dejstvi in normami, (5) argument empirične nevzdržnosti etičnega subjektivizma. Vsakega od teh argumentov bom premeril enega za drugim in pogledal, kakšen, če sploh kakšen, odgovor nanje je mogoče ponuditi s Kelsnovega gledišča.

3.1 Argument nedobrohotnosti

59Bodenheimer trdi, da je Kelsnov napad na NPT pretirano nedobrohoten, saj spregleduje enega temeljnih vidikov naravnopravniškega mišljenja. Na ta način podaja nepošteno podobo NPT.

  • 50 Bodenheimer (1950: 336–337; kurziva dodana; glej tudi 338–339, glede Grotiusa, Hobbesa in Puffendo (...)

Izhodišče tega pristopa bi preprosto lahko bil premislek o nekaterih temeljnih človeških značilnostih in potrebah, ki jih pravo ne sme zanemariti. Na primer, izjava v smislu, da naj bi bil človeški zakon, ki bi prepovedoval spolno občevanje med moškim in žensko, v nasprotju z »naravnim pravom«, ne bi nujno zahtevala teološke podpore. Tako verniki kot agnostiki bi se strinjali, da zakon, ki predpisuje dvaindvajseturni delovnik, nasprotuje zakonom narave, ki zahtevajo, da človek določen čas počiva. Zakon, ki bi predpisoval, naj ljudje hodijo po vseh štirih ali da je treba novorojene otroke hraniti s koščki mesa, bi najverjetne vsakdo zavrnil kot »nenaraven« /.../; naravnopravniška doktrina, v tej določeni različici, zgolj priznava obstoj določenih osnovnih značilnosti, gonov in instinktov človeške narave, ki jih ni mogoče zanemariti oziroma v celoti zatreti, četudi jih človeški zakonodajalec lahko ureja in usmerja. Zakonom, nesprejemljivim za človeško naravo, se bodo ljudje aktivno ali pa pasivno uprli in jih kar najhitreje odpravili. Vse, kar je v igri pri tem vidiku te doktrine, je ugotovitev, da obstaja v človeški naravi prvina, ki omejuje moč zakonodajalca in brzda njegovo arbitrarnost. Takšno stališče je skladno tako s sekularnim kot z religioznim pristopom k pravu.50

60Z gledišča Kelsnove teorije pa je argument o nedobrohotnosti vendarle mogoče zavrniti z različnih vidikov.

  • 51 Glej Kelsen (1952: 21–22).

61Prvič, Kelsnova kritika NPT se jasno zaveda empiričnih omejitev, ki jih za učinkovitost pozitivnopravnih norm predstavlja človeško stanje (tj. človeška fiziologija in psihologija). Tako, na primer, pri obravnavanju problema socialne pravičnosti vztraja, da bo pravni red, utemeljen na kompromisu, ki zadovoljuje različne med seboj tekmujoče interesne skupine, verjetno bolj stabilen (miroljuben, učinkovit) kot pa pravni red, v katerem »zmagovalec pobere vse«.51

62Drugič, Kelsen bi ugovarjal opredelitvi množice empiričnih izjav o običajnih fizičnih in psiholoških lastnostih ljudi (»moški in ženske ne morejo preživeti brez spolnih odnosov«, »ljudje ne morejo delati dvaindvajset ur na dan«, »novorojenčki ne morejo biti hranjeni s koščki mesa« itd.) kot »naravno pravo«. To pa zato, ker bi takšna raba izraza »naravno pravo« najverjetneje povzročala zmešnjavo med tovrstnim čistim empiričnim »naravnim pravom« na eni strani in normativnim naravnim pravom, kot množico norm, domnevno »izvedenih« iz naravnih človeških lastnosti, na drugi strani. Poleg tega pa to – kot to počne Bodenheimer v zgornjih omenjenih vrsticah – neupravičeno namiguje, da je prehod iz prvega v drugo pojmovanje nekaj samoumevnega.

63Tretjič, Kelsen bi Bodenheimerja opomnil, da osrednje opravilo NPT ni ukvarjanje z nujnimi oziroma nemogočimi človeškimi ravnanji kot vsebino pozitivnopravnih norm, temveč ukvarjanje s področjem fakultativnih ravnanj in njihovim »pravilnim« urejanjem s strani »pravične« oblasti.

3.2 Argument kontingentnosti teizma

64Videli smo, zakaj mora po Kelsnovem mnenju NPT stati na teoloških temeljih (glej zgoraj, § 2.1.2).

65Vendar pa Bodenheimer meni, da je mogoče to Kelsnovo trditev zavrniti. Za podporo temu zaključku se Bodenheimer zateče k avtoriteti Huga Grotiusa, očeta racionalistične NPT 17. stoletja:

  • 52 Bodenheimer (1950: 338, kurziva dodana).

Grotius gre v svojem poskusu postaviti naravno pravo na imanentno racionalistične temelje še dlje, s tem ko razglasi pravo narave zavezujoče za Boga in zanika njegovo moč, da ga spremeni. To so njegove besede: »Naravno pravo je še enkrat več, nespremenljivo – tudi v smislu, da ga ne more spremeniti Bog. Ne glede na neizmernost Božje moči je mogoče trditi, da obstajajo stvari, na katere se ta moč ne razteza /.../. Prav tako kot niti Bog ne more povzročiti, da dva in dva ne bi bilo štiri, tako tudi ne more povzročiti, da to, kar je samo po sebi zlo, ne bi bilo zlo.« Grotius je tako naravno pravo ločil od razodete volje transcendentnega Boga. Utemeljil ga je na neodvisnem večnem razumu, ki prežema celoten kozmos, dasiravno je priznal alternativno možnost teološke utemeljitve.52

66S Kelsnovega gledišča je mogoče odgovoriti takole. Grotiusove besede niso nikakršen argument zoper nujnost teizma. Dejansko zgolj porajajo vprašanje. Grotius trdi, da je naravno pravo mogoče ločiti od razodete volje transcendentnega Boga. Namesto tega naj bi bilo naravno pravo »utemeljeno« na »neodvisnem večnem razumu, ki prežema celoten kozmos«. Žal pa za takšne trditve ne predstavi nobene opore: razen morda, sklicevanja na njihovo samorazvidno pravilnost. Vendar pa Kelsnovo dovršeno razlogovanje pokaže, da je v tako kočljivi zadevi sklicevanje na samorazvidnost v resnici sklicevanje na domišljijo, ki uresničuje pobožne želje. Bodenheimerjev argument se opira na Grotiusovega – Grotius pa ne predstavi nobenega argumenta: temelj »neodvisen večni razum, ki prežema kozmos« postane, če nanj pogledamo s hladnim očesom, še bolj skrivnosten in begajoč, kot je katero koli transcendentno božanstvo. Posledično Bodenheimerjev zagovor kontingentnosti teizma ni oprt na noben argument – kot vse kaže, je zgrajen iz čistih pobožnih želja.

3.3 Argument uspešnosti

67Kot smo videli, je eden ključnih elementov Kelsnove kritike trditev, da NPT ne predstavlja pravega znanstvenega podvzema, temveč zakrinkano moralno, politični in pravno ideologijo (in argumentacijo; glej zgoraj, § 2.3).

68Vendar pa je po Bodenheimerjevem mnenju Kelsnova trditev prenagljena:

  • 53 Bodenheimer (1950: 339, kurziva dodana).

Dejstvo, da so postulati pravičnega prava, ki so jih [teoretiki racionalističnega naravnega prava] postavili, v 18. in 19. stoletju postali temelj zakonov v vseh civiliziranih državah v Evropi in Ameriki, kaže na to, da so bile njihove predpostavke glede človeške narave in »naravnega prava«, ki se tej prilega, vendarle morda manj »neznanstvene«, kot trdijo [njeni] sodobni nasprotniki.53

69A vendar gre Bodenheimerjev argument predaleč. S Kelsnovega gledišča je namreč mogoče nanj odgovoriti, kot navajamo v nadaljevanju.

70Prvič, neizpodbojno zgodovinsko dejstvo je, da političnega in institucionalnega uspeha niso doživeli vsi postulati pravičnosti znotraj modernega, racionalističnega naravnopravniškega mišljenja, temveč zgolj tisti, ki izvirajo iz Lockea in Rousseaja.

71Drugič, politični in institucionalni uspeh postulatov liberalno-demokratične vladavine nikakor ne »izkazuje« »znanstvenega« značaja z njimi povezanih pogledov na človeško naravo; izkazuje zgolj dejstvo, da so se vplivne skupine ljudi odločile privzeti in podpreti te postulate kot lastna usmerjevalna načela, medtem ko so se istočasno druge vplivne skupine odločile ravnati po drugačnih načelih, načelih političnega absolutizma in verske nestrpnosti, prav tako utemeljenih na »naravnem pravu«.

72Tretjič, človeška narava, ki jo v obzir jemlje NPT, je, kot kaže, že argument obratne dedukcije (glej zgoraj, § 2.3), resnično idealen, ideološki konstrukt, in ne izid resničnega znanstvenega proučevanja.

3.4 Argument netogega ločevanja med dejstvi in normami

73V svoji kritiki NPT Kelsen zagovarja »togo ločitev« dejstev in vrednot, resničnosti in norm – vsaj zdi se, da Bodenheimer tako razume Kelsnovo vztrajanje pri ločitvi biti in najstva ter argumentu logične zmote (glej zgoraj, § 2.2).

74Bodenheimer meni, da je treba takšno togo ločitev zavrniti, in sicer iz naslednjih razlogov:

  • 54 Bodenheimer (1950: 341, 342 & 344, kurziva dodana).

[Š]tevilne pravne norme so globoko zakoreninjene v objektivnih okoliščinah resničnosti in se zakonodajalcu vsiljujejo bodisi zaradi določenih posebnosti človeške narave bodisi zaradi dinamičnih zakonov družbenega in ekonomskega razvoja /.../. Pomena in namena pravne norme pogosto ni mogoče dognati, ne da bi raziskali zgodovinske in sociološke okoliščine, iz katerih izvira /.../. [V] družbenem razvoju prihaja do zapletenega prepletanja vrednot in dejstev, pravo pa je eden od pomembnejših odsevov njunega medsebojnega vplivanja /.../. [N]ormativni predpisi so lahko brez učinka že od nastanka ali pa postanejo s časom mrtve črke na papirju, zato je temeljito razumevanje normativnega sistema pogosto nemogoče brez poglobljenega študija njegovega dejanskega »delovanja« v praksi. Na tak način domnevni prepad med vrednotami in dejstvi premoščajo številni trdni mostovi.54

  • 55 Glej, na primer, Kelsen (1960b: 69–71).

75S Kelsnovega gledišča je Bodenheimerjev kritika »prepad med vrednotami in dejstvi« zgrešena. Gre za očiten primer nepoznavanja sporne točke (lat. ignoratio elenchi). Poglejmo, zakaj. Bodenheimer nasprotuje »togemu« razlikovanju med dejstvi in vrednotami, resničnostjo in normami, z izpostavljanjem številnih empiričnih povezav, ki dejansko obstajajo med predmeti, ki pripadajo tema domnevno ločenima svetovoma. Vendar pa niti Kelsnova kritika NPT niti njegova splošna teorija prava (»čista teorija prava«) nista nikoli zanikala, da vsebina pravnih norm izhaja »iz družbe«: iz človeških potreb in interesov, iz človeških pogledov na pravičnost in političnih strategij.55 »Prepad« med dejstvi in vrednotami, med dejstvi in normami, ki ga zagovarja Kelsen, ni, kot smo videli, empiričen, temveč logični prepad. Pomeni logično neizvedljivost izpeljave normativnih zaključkov iz čisto faktičnih premis. A vendar Bodenheimer ta poudarek povsem spregleda.

3.5 Argument empirične nevzdržnosti etičnega subjektivizma

76Kot smo videli (§ 2), je Kelsnova kritika NPT utemeljena na trdi različici metaetičnega subjektivizma in nekognitivizma.

77Vendar pa je po Bodenheimerjevem mnenju takšno »doktrino etične relativnosti« mogoče ovreči na podlagi izkustev:

  • 56 Bodenheimer (1950: 347–348).

Doktrina etične relativnosti izgubi svojo moč, če nam uspe dokazati, da 90 ali 95 % zgodovinsko znanih družb soglaša glede potrebe po prepovedi določenih praks, ki so razumljene kot neskladne z zahtevami organiziranega družbenega življenja. Vendar pa, da bi ovrgli teorijo, da sta pravo in etika v celoti relativna, niti ni treba pokazati na univerzalno soglasje vseh ljudstev glede določenih meril vedenja. Če nam uspe pokazati, da civilizirane in zrele družbe delijo določene vrednostne sodbe in se strinjajo glede določenih temeljnih aksiomov družbeno zaželenega ravnanja, bi nam s tem uspelo izoblikovati pomembno področje absolutnih ali skoraj absolutnih standardov civiliziranega človeka. V resnici so klasični naravnopravniki imeli v mislih prav takšno naravno pravo.56

78Gledano s Kelsnove perspektive, Bodenheimerjev argument izvablja naslednji odgovor.

  • 57 Hart (1961: pogl. IX).

79Prvič, izkustva res kažejo, da nobena človeška družba ni mogoča brez prepovedi določenih praks za zaščito življenja, telesne celovitosti in dobrin. Vendar pa ta izjava o »minimalnem« ali »empiričnem« naravnem pravu (kot ga poimenuje Hart)57 pravi zgolj to, da življenje, telo in dobrine morajo biti zaščiteni, če naj bo družba mogoča. Ne pove pa ničesar o tem, kako naj bi bili življenje, telo in dobrine zaščiteni; prav tako ne pove ničesar o tem, čigavo življenje, telo in dobrine naj bi bili zaščiteni. Prav vprašanja glede »čigav« in »kako« tega »minimalnega naravnega prava« so tista, kjer v igro vstopajo skupinski in individualni interesi; so tista, kjer so bila skozi prostor in čas sprejeta različna končna, med seboj neskladna načela pravičnosti; kjer so bile vzpostavljene najbolj različne družbene ureditve, ki so vse upoštevale tovrstne »naravne omejitve« in si vse zase lastile blagoslov absolutne pravičnosti.

80Drugič, Bodenheimerjev argument se sklicuje tudi na »pomembno področje absolutnih ali skoraj absolutnih standardov civiliziranega človeka«, ki naj bi bili objektivni, naravnopravni standardi. A tak sklep je popolnoma neupravičen: liberalno-demokratični standardi so standardi, ki so jih odobrili ljudje, ki jih Bodenheimer odobravajajoče imenuje »civilizirani«. Iz strogo empiričnega, znanstvenega gledišča so ti standardi omejeni na te ljudi in njihove kulture. Kot smo že videli, njihov končni uspeh ni nikakršen dokaz njihovega privilegiranega »naravnopravnega« statusa.

81Gledano v celoti je z gledišča Kelsnove znanstveno-kritiške filozofije Bodenheimerjev zagovor NPT popolna polomija. Če ji sploh kar koli uspe, je to – paradoksalno – da pokaže, kako NPT resnično ni nikakršen znanstveni podvzem, temveč vrednostno obremenjen, ideološki podvzem, utemeljen na moralnem in političnem argumentu.

4 Zagovor Nove naravnopravniške teorije: George proti Kelsnu

  • 58 Glej Grisez, Boyle, Finnis 1987; Finnis 1980; George 1999; Bix (2002: 85–89); Murphy 2011.

82Izraz »Nova naravnopravniška teorija« se, kot je dobro znano, nanaša na naravnopravniško teorijo, navdahnjeno s tomizmom, ki jo od 60. let prejšnjega stoletja naprej med drugimi razvijajo Germain Grisez, John Boyle in John Finnis.58

83Ob petdeseti obletnici Kelsnove The Natural-Law Doctrine before the Tribunal of Science iz leta 1949 je Robert P. George, pripadnik Nove NPT, temu besedilu posvetil recenzijo, v kateri se nameni obraniti naravnopravniško doktrino Tomaža Akvinskega in temeljne gradnike Nove NPT, ki so na njej osnovani (George 2000). Ob koncu recenzije George trdi, da mu je uspelo dokazati naslednje:

84Prvič, da Kelsnova ocena NPT iz leta 1949 »nima praktično nobenega stičišča z mislijo Tomaža Akvinskega«, čigar dela sploh ne omenja.

85Drugič, da se Kelsnova kritika NPT posledično »komajda oziroma praktično ne nanaša na tomistično naravnopravniško teorijo. Niti teorija identifikacije naravnopravnih načel Tomaža Akvinskega niti njegova razlaga njihovega odnosa do božanske moči in pozitivnega prava ne njegovi pogledi glede njihovih posledic za probleme pravne nepravičnosti in tiranije niso zajeti v Kelsnovem komentarju in kritiki«.

  • 59 George (2000: 30).

86Tretjič, »lahko bi sklenili, da je Kelsen ravnal dobro, ko se je izognil omembi Tomaža Akvinskega, če je želel vztrajati pri takšnem opisu 'naravnopravniške doktrine'. Vendar pa je najmanj nenavadno, da je 'razsodišče znanosti' pustilo neslišano in neomenjeno misel tako pomembnega zagovornika naravnopravniške tradicije.«59

87George v imenu Nove NPT zastavi resen izziv Kelsnovi kritiki. Če ima George dejansko prav, bi bila Kelsnova kritika NPT istočasno prikrojena lastnim potrebam (saj bi se spoprijemala s slamnatim možem) in nesmiselna (saj bi se izogibala »pravemu spopadu« s Tomaževo NPT, tj. z NPT v njeni domnevno najboljši in najmočnejši obliki).

88Žal pa menim, da se George moti, in sicer iz naslednjih razlogov:

    • 60 Glej Kelsen (1960b: §§ 32, 34, 35, 40, 43, 47, 50 a., e. & f.); Kelsen (1964: 136 in nasl.).

    Res je, da Kelsen v razpravi iz leta 1949, ki jo George recenzira, nikoli ne omenja Tomaževega naravnopravniškega nauka. Vendar pa Kelsen ni ignoriral njegove naravnopravniške doktrine. To smer razmišljanja je namreč izrecno obravnaval v drugih svojih pisanjih, posvečenih kritiki NPT.60 Posledično Georgeva tretja trditev, čeprav resnična, kar se tiče razprave iz leta 1949, ne drži v luči Kelsnove kritike NPT kot celote.

  1. Zanašajoč se na tako nepopoln opis Kelsnove kritike NPT George v drugi točki svojega odgovora trdi tudi, da se ta kritika »komajda oziroma praktično ne nanaša na tomistično naravnopravniško teorijo«. Še posebno – če omenim le vprašanje, na katerega se želim osredotočiti v nadaljevaju – naj bi Kelsnova kritika ne imela nič za povedati o »Tomaževi teoriji identifikacije naravnopravnih načel«.

89V luči celotne Kelsnove kritike NPT pa je treba tudi to Georgevo trditev zavrniti.

90Poglejmo si »Tomaževo teorijo identifikacije naravnopravnih načel«, kot jo predstavi George. Jedro teorije pravi, da so naravnopravna načela objektivni, samoumevni razlogi za ravnanje, ki jih ljudje lahko preko praktičnega uma spoznajo in zanje predstavljajo motivacijo za ravnanje.

91Je Kelsnova celotna kritika NPT res nesposobna soočiti se s takšnim pogledom? Menim, da nikakor ni tako.

92(a) Za začetek se spomnim na tri argumente, ki jih Kelsen uporabi v svoji kritiki epistemološke teze in teze o znanstvenosti NPT: argument nesamoumevnosti, argument protislovnosti praktičnega uma in, ne nazadnje, argument obratne dedukcije (oziroma argument projekcije; § 2.2, 2.3).

93Če se spomnite, je prvi argument poudarjal, kako nezanesljiv je preizkus samoumevnosti kot objektiven, znanstveni preizkus spoznavanja pravih naravnopravnih načel. Pri tem se je skliceval na zgodovino etiških teorij, ki so (in tako še danes) kot »samoumevne« »odkrivale« kopico med seboj neskladnih izvornih naravnopravnih načel.

94Izpostavil je tudi (morda še bolj uničujoče za NPT), da je bil argument o samoumevnosti določenih domnevnih načel naravnega prava, na primer »Vsakomur svoje«, »Delaj dobro, izogibaj se slabega«, »Vedno ravnaj s pravo mero« itd. – in, lahko dodamo, takšnih sodb, kot so »Štej življenje, védenje, igro itd. za temeljne dobrine človeškega razcveta« – sprejet za ceno »odkritja« povsem praznih praktičnih načel: tj. načel, ki so popolnoma nezmožna zagotoviti jasna vodila za človeško ravnanje, če jih ne dopolni postopek razlage in konkretizacije, ki jih napolni z vsebino.

95Prav tako je Kelsnova analiza praktičnega uma nakazala, da je takšna ideja protislovna s stališča empirične psihologije človeka, saj bi pri tem šlo za eno sposobnost človeškega uma, ki bi skrivnostno povezovala dve raznovrstni sposobnosti védenja in hotenja. Tako so z vidika Kelsnove kritike ključne značilnosti Tomaževe teorije o identifikaciji načel naravnega prava (samoumevnost z vidika praktičnega uma) – daleč od tega, da bi »ostale nepoškodovane« –tarče radikalne kritike.

  • 61 Navedeni odlomek iz Tomaža, ki se nanaša na velelno naravo praktičnega uma – posebno vrstica »rati (...)
  • 62 Mimogrede, Kelsen bi bil navdušen, ko bi videl, da različni »novi naravnopravniki« identificirajo (...)

96Morda bi lahko nekoliko postali in pomislili, da je Kelsnova kritika Tomaževega pojmovanja praktičnega uma na neki način nedobrohotna.61 Vendar pa bi lahko Kelsen, v luči argumenta obratne dedukcije (oziroma argumenta projekcije), Akvinskemu – ter Georgu in drugim teoretikom Nove NPT – odgovoril, da se sklicuje na praktični um, to nenavadno in skrivnostno sposobnost, kot na temeljno orodje za projiciranje njihovih lastnih pogledov na dobro življenje, resnično védenje, pravo prijateljstvo in podobno, na podlagi dozdevno objektivnih podatkov o naravnih temeljnih dobrinah.62

97(b) Ali v svoji razlagi Tomaževe teorije George po naključju doda kakšno sestavino, s katero se Kelsnova teorija ne sooči in se ne more uspešno soočiti? Poglejmo.

98George napravi dva poudarka, ki ju je vredno proučiti. Prvič, Tomaževa naravnopravna načela niso predpisi, temveč razlogi za ravnanje. Drugič, Kelsnov etični subjektivizem, ki ga navdihujeta Hume in kritika praktičnega uma, je v popolnem nasprotju z običajnim načinom razmišljanja posameznikov o njihovem moralnem življenju; z drugimi besedami, gre za slab prikaz le-teh, čeprav trdijo, da so skladni z empirično človeško psihologijo.

99George pravi, da načela naravnega prava niso predpisi, ki jih je treba ubogati zato, ker prihajajo s strani nadrejene volje, temveč so razlogi za ravnanje; njihova usmerjevalna sila izhaja iz dejstva, da so razumna, tj. da se kot razumna kažejo racionalnim bitjem:

  • 63 George (2000: besedilo pri op. 23–25, kurziva dodana).

Drugače kot drugi teoretiki naravnega prava se je Akvinski izognil voluntarizmu, ki ga implicira to pojmovanje moralne obveznosti. Moč praktičnih načel, vključno z moralnimi, je po mnenju Akvinskega racionalna; ta načela podajajo razloge za (ne)ravnanje; oporekati jim je ravno toliko narobe, kot je to nerazumno. V tem smislu naravno pravo ni nekakšno zunanje vsiljevanje tuje volje – bodisi »volje« narave bodisi česa (ali kogar koli) drugega. Izvira namreč iz človeških bitij; njegovi osnovni naslovniki so človeške dobrine, ki predstavljajo človeško dobrobit in izpopolnitev ter so točno kot takšne razlogi za ravnanje.63

100Ta odlomek nakazuje možnost, da je Kelsnov argument o nujnosti teizma zmoten ali pa vsaj zastreljen, če ga uporabimo zoper tomistično navdahnjeno NPT. Če se spomnite: argument pravi, da mora, če so naravnopravne norme res norme, in ne empirične izjave, obstajati normodajna avtoriteta – ki mora biti po predpostavki transcendentno božanstvo – po volji katere so te norme ustvarjene. A Akvinski trdi, da je naravno pravo »vrojeno človeškim bitjem« in da zadeva »človeške dobrine«, ki »predstavljajo človeško dobrobit in izpopolnitev ter so točno kot takšne razlogi za ravnanje«.

101Se je Kelsnova kritika NPT zmožna uspešno soočiti s takšnim racionalističnim stališčem? Menim, da se je. Naravnopravna načela ljudem kažejo, kaj naj bi počeli, da bi kot človeška bitja dosegli popolnost (»dobrobit in izpolnitev«). Popolnost je tu razumljena kot objektivni pojem, neodvisen od človeškega uma in volje. Celotna podoba je tako očitno oblikovana na podlagi Aristotelove doktrine entelehije: gre za teleološko podobo človeka z vgrajenim objektivnim gonom k objektivnemu cilju izpopolnitve. Takšna teleološka podoba ne more biti nič drugega kot načrt nekega stvaritelja vesolja. In dejansko gre za načrt božjega praktičnega uma. Tako pride torej teološki temelj na plano tudi pri pristopu, ki naravno pravo razume kot razlog(e) za ravnanje.

102A si zavoljo razprave zamislimo, da se takšna teološka podpora sploh ne pojavi, niti ji tega ni treba. Zamislimo si, da lahko, kot je trdil Grotius, razlogi za ravnanje, ki jih identificira praktični um, stojijo sami po sebi. Bi bila tedaj Kelsnova kritika NPT neškodljiva? Morda bi morali argument o nujnosti teizma postaviti na stranski tir. A ima Kelsen v svojem arzenalu tudi druge argumente – tiste tri, na katere sem spomnil malo prej – h katerim se je mogoče zateči in ki so Novi NPT sposobni zadati nekaj usodnih udarcev.

103George vseeno ne bi soglašal. Ko kritizira Kelsnov etični subjektivizem in kritiko praktičnega uma, trdi, kot sem že dejal, da nasprotujeta temu, kar ljudje navadno menijo o svojem moralnem življenju:

  • 64 George (2000: besedilo ob op. 44–47; kurziva dodana).

Hume in njegovi privrženci, morda tudi Kelsen, predpostavljajo, da če »vrednot« ni mogoče izvesti iz »dejstev«, potem te ne morejo biti objektivne (oziroma »resnične«), temveč morajo biti zgolj projekcije občutij, čustev ali drugih neracionalnih dejavnikov, ki so zmožni motivirati človeško ravnanje. Zanikajo, da lahko praktični razlogi kot taki motivirajo ljudi. Zato zaključijo, da se, kolikor naravnopravniški teoretiki ne zagrešijo »naturalistične zmote« z zatrjevanjem izvajanja »najstva« iz »biti«, njihova doktrina sesede v neke vrste etični nekognitivizem. A to zgolj poraja vprašanje v odnosu do tomistov in drugih, ki trdijo, da lahko razumemo in smo torej motivirani za ravnanje zavoljo praktičnih razlogov, ki so več kot zgolj instrumentalni. Slabo jim uspeva razložiti izkušnje večine, ki vendarle pogosto šteje, da je motivirana za to, da nekaj storiti (oziroma da nečesar ne stori tako, kot bi sicer) ne zaradi golih želja, temveč zato, ker razume vrednost, in s tem praktični smisel, tovrstnega početja (oziroma nepočetja).64

104Ključni odlomek za sedanje potrebe je zadnji, poudarjeni. Tu je mogoče z gledišča Kelsnove teorije podati tri pripombe.

105Prvič, lastne »domneve« ljudi o tem, kako deluje njihovo moralno razlogovanje, so lahko napačne: »domnevati«, da miselni proces pride do zaključka, da je nekaj tako in tako (tj. da odkrije objektivno vrednost danega ravnanja), ni dokončen in zanesljiv dokaz, da dejansko zaključi, da je nekaj tako in tako (tj. da dejansko odkrije objektivno vrednost tistega ravnanja).

106Drugič, jasno se kaže, kako je čudež praktičnega uma, tj. sposobnosti, ki bi bila hkrati védenje in usmerjanje, odvisen od besednega uroka. A takoj, ko se takšnega uroka znebimo, spoznamo, da nekaj ni v redu z idejo o »biti spodbujeni napraviti nekaj« zaradi »razumevanja vrednosti« takšnega ravnanja. Zamislimo si naslednje. Za začetek, zaznavanje cene oziroma vrednosti neke slike me ne spodbudi k temu, da bi jo kupil, razen če sem, recimo, pohlepen zasebni zbiratelj ali pa jo želim pridobiti za mestni muzej. Neodvisna želja (namen, cilj) je nujna, da bi prišlo do ravnanja. Nadalje ni niti približno jasno, da je »zaznavanje« tisti glagol, ki ga je primerno uporabiti v povezavi z vrednostjo človeškega ravnanja; ali je res smiselno reči: »Zaznavam vrednost obglavljenja vseh krivovercev, ki mi pridejo pod roke?« Za kakšne vrste »zaznavanje« gre pri tem? Ali ni ta beseda uporabljena zunaj svojega običajnega konteksta, tako da se izneveri svoji običajni rabi in postane retoričen trik? Menim, da bi Kelsen nekako v tem smislu nasprotoval Georgu.

107Tretjič, tako kot vsi nasprotniki etičnega subjektivizma ga George predstavlja kot zavezanega »surovim poželenjem«. Vendar ni nujno tako. Etični subjektivizem trdi, da so končne norme našega ravnanja odvisne od naših osebnih preferenc in čustev; da um ne more namesto nas rešiti naših etičnih problemov. Vendar pa ta pogled ne izključuje nujno možnosti, da izbira končnih norm ne bi bila odvisna od poželenj, ki temeljijo na izkušnjah in refleksiji.

5 Ima navsezadnje Kelsen prav?

108Ta moj prikaz Kelsnove kritike NPT vodi do morda nevznemirljivega zaključka: Kelsnova kritika NPT se kaže kot trpežna. Očitno se ji uspe upreti tako odgovorom tradicionalne, racionalistične NPT, ki jih predstavi Edgar Bodenheimer, kot tudi nasprotnim kritikam Nove NPT, ki jih predstavi Robert George. Če imam prav, bodo morali čudaki iz Götterdämmerung-a počakati na novo priložnost.

Za koristne nasvete pri reševanju prevajalskih zagat se prevajalec najlepše zahvaljujem Alešu Novaku in Andreju Čibeju.

Top of page

Bibliography

Brian H. BIX, 2002: Natural Law: The Modern Tradition. The Oxford Handbook of Jurisprudence and Philosophy of Law. Ur. Jules Coleman, Scott Shapiro & Kenneth E. Himma. Oxford: Oxford University Press. 61–103.
Edgar Bodenheimer, 1950: The Natural-Law Doctrine before the Tribunal of Science: A Reply to Hans Kelsen. The Western Political Quarterly 3 (1950). 335–363.

John Finnis, 1980: Natural Law and Natural Rights. 2. izdaja (2011). Oxford: Oxford University Press.

Robert P. George, 1999: In Defense of Natural Law. Oxford: Clarendon Press.
——, 2000: Kelsen and Aquinas on »the Natural-Law Doctrine«. Notre Dame Law Review 75 (2000). 1625–1646.
Germain Grisez, Joseph Boyle & John Finnis, 1987: Practical Principles, Moral Truth, and Ultimate Ends. American Journal of Jurisprudence 32 (1987). 99–151.

Hans Kelsen, 1928a: Die Idee des Naturrechtes. Angl. prevod: The Idea of Natural Law. V: Essays in Legal and Moral Philosophy [1973]. Izbor in uvod Ota Weinberger. Dordrecht & Boston (Mass.): Reidel. 27–60.
——, 1928b: Die philosophischen Grundlagen der Naturrechtslehre und des Rechtspositivismus. Angl. prevod: Natural Law Doctrine and Legal Positivism. V:
General Theory of Law and State [1945]. Cambridge (Mass.): Harvard University Press. 391–446.
——, 1934:
Reine Rechtlehre. Einleitung in die rechtswissenschaftliche Problematik. Wien: Deuticke.
——, 1945:
General Theory of Law and State. Cambridge (Mass.): Harvard University Press.
——, 1949: The Natural-Law Doctrine before the Tribunal of Science. V:
What Is Justice?: Justice, Law, and Politics in the Mirror of Science [1957]. Berkeley, Los Angeles & London: University of California Press. 137–173; 384–388.
——, 1952: What is Justice? V:
What Is Justice?: Justice, Law, and Politics in the Mirror of Science [1957]. Berkeley, Los Angeles & London: University of California Press.
1–24.
——, 1953: Was ist Gerechtigkeit? Angl. prevod: What Is Justice? V:
Essays in Legal and Moral Philosophy [1973]. Izbor in uvod Ota Weinberger. Dordrecht & Boston (Mass.): Reidel.1–26.
——, 1957:
What Is Justice?: Justice, Law, and Politics in the Mirror of Science. Berkeley, Los Angeles & London: University of California Press.
——, 1959: Justice et droit naturel.
Annales de Philosophie Politique. Le droit naturel. Paris: Presses Universitaires de France. 1–123.
——, 1960a:
Reine Rechtslehre. Wien: Deuticke.
——, 1960b:
Das Problem der Gerechtigkeit. Ital. prevod: Il problema della giustizia [1975]. Torino: Einaudi.
——, 1961: Naturrechtslehre und Rechtspositivismus. Špan. prevod: La doctrina del derecho natural y el positivism jurídico.
V: Contribuciones a la teoria pura del derecho [1969]. México: Fontamara. 119–137.
——, 1964: Die Grundlagen der Naturrechtslehre. Angl. prevod: The Foundation of the Theory of Natural Law. V: Essays in Legal and Moral Philosophy [1973]. Izbor in uvod Ota Weinberger. Dordrecht & Boston (Mass.): Reidel. 114–153.
——, 1969: Contribuciones a la teoria pura del derecho. México: Fontamara.
——, 1973: Essays in Legal and Moral Philosophy. Izbor & uredil Ota Weinberger. Dordrecht & Boston (Mass.): Reidel.
——, 1979: Allgemeine Theorie der Normen. Wien: Manz.

John L. Mackie, 1977: Ethics. Inventing Right and Wrong. Harmondsworth: Penguin.
Mark MURPHY, 2011: The Natural Law Tradition in Ethics.
Stanford Encyclopedia of Philosophy. Prvič objavljeno: 23. september 2002 (popravljeno: 27. september 2011). URL: http://plato.stanford.edu/entries/natural-law-ethics/.

Top of page

Notes

1 Glej, na primer, Kelsen 1928a; Kelsen 1928b; Kelsen 1949; Kelsen 1953; Kelsen 1957; Kelsen 1960b; Kelsen 1961; Kelsen 1964.

2 Kelsen (1928b: 433 in nasl.); glej tudi Kelsen 1934; Kelsen 1948; Kelsen 1949; Kelsen 1950; Kelsen 1952; Kelsen 1953; Kelsen 1960b; Kelsen 1961.

3 Kelsen 1949.

4 Bodenheimer 1950.

5 George 2000.

6 Kelsen (1964: 114).

7 Kelsen (1928a: 39).

8 Kelsen (1928a: 28–30); Kelsen (1949: 142).

9 Kelsen (1928a: 37 & 56–57); Kelsen (1928b: 435).

10 Kelsen (1928: 37–38).

11 Kelsen 1934; Kelsen 1960a; Kelsen (1960b: § 52.)

12 Kelsen 1979.

13 Kelsen (1928b: 435–437).

14 Kelsen (1928a: 33–34); Kelsen (1928b: 441).

15 Kelsen (1928b: 399–400); kot bomo videli v §2.2, Kelsen naravnopravniške teorije, ki zagovarjajo dinamične, »izključno pooblaščujoče«, naravnopravne temeljne norme, razume kot »neskladne« s »čisto idejo naravnega prava«.

16 Kelsen (1928b: 400).

17 Kelsen (1928: 38).

18 Kelsen (1928b: 410–411); Kelsen (1960b: § 50).

19 Mimogrede: za Kelsnovo obnovo »čiste ideje« naravnopravnega reda se zdi – daleč od tega, da bi bila nenavadna ali idiosinkratična – da je skladna celo z različnimi obnovami avtorjev, ki so naklonjeni naravnopravniškemu mišljenju. Tako na primer Mark Murphy identificira tri temeljne lastnosti »paradigmatičnega naravnopravniškega pogleda«: (1) objektivnost (»naravno pravo je dano od Boga«); (2) absolutna veljavnost (»po naravi poseduje avtoriteto nad vsemi človeškimi bitji«); (3) podvrženost védenju (»po naravi ga lahko spoznajo vsa človeška bitja«). Glej Murphy (2011: § 1.4.).

20 Kelsen (1928: 435).

21 Kelsen (1928b: 419).

22 Kot je dobro znano, je podoben argument – »argument čudnosti« – zoper moralni objektivizem na splošno naperil Mackie (1977: 38–42).

23 Kelsen (1960: § 31).

24 Glej Kelsen (1928b: 422–423); Kelsen (1949: 137 in nasl.).

25 Kelsen (1928b: 419 in nasl.); Kelsen (1952: 22); Kelsen (1953: 10–11 & 22–24); Kelsen (1960b: § 51); Kelsen (1964: 114 in nasl.). Zdi se, da se Kelsen popolnoma zaveda prepričevalnega »razkoraka« v njegovih argumentih. Kritiški empirizem sicer lahko v ospredje prikliče temeljne praktične motive za človeško vero v ontološki dualizem. Prav tako se lahko – nasproti »primitivnemu umu« – zavzema za »moderni um« moralne avtonomije in končne osebne odgovornosti v praktičnih zadevah. A se mora, glede na to, da kot neosnovan molče zavrača t. i. »optimizem razuma«, zadovoljiti s tem in upati, da bo – prej ali slej – med ljudmi prevladalo zrelo in iskreno mišljenje.

26 Glej Kelsen (1928b: 422 in nasl.); Kelsen (1949: 138); Kelsen (1964: 114 in nasl.).

27 Kelsen (1928a: 35).

28 Kelsen (1928a: 50).

29 Kelsen (1928a: 34); Kelsen (1949: 139); Kelsen (1956: 177).

30 Kelsen (1928: 39).

31 Kelsen (1928a: 39–56).

32 Kelsen (1949: 141); Kelsen (1959: § 31: 68–69); Kelsen (1960b: § 32: 72–73).

33 Glej zgoraj § 2.1.2; glej tudi Kelsen (1949: 138: »proučevanje narave je pravzaprav enako proučevanju Božje volje«).

34 Zdi se, da to priznava tudi Murphy 2011.

35 Kelsen (1949: 172–174); Kelsen (1949: 142, besedilo in op. 9; 143–144; 151 in nasl. & 172–174); Kelsen (1959: § 45); Kelsen (1960b: § 45 & 105–106).

36 Finnis (2011: 23 in nasl. & 85 in nasl.).

37 Kelsen (1952: 13 in nasl.); Kelsen (1960b: §§ 10–13 & 15).

38 Kelsen (1960b: §§ 39–43: 86–89).

39 Kelsen (1949: 142&144).

40 Kelsen (1960b: 113–114, kjer se sklicuje na Akvinskega: »quidam protervi, et ad vitia proni, qui verbis de facile moveri non possunt /.../ quidam male dispositi non ducuntur ad virtutem, nisi cogantur«).

41 Kelsen (1949: 144–151); Kelsen (1960b: 114–115).

42 Kelsen (1949: 146–147 & 148–150); Kelsen (1960b: 119–121).

43 Kelsen (1949: 150).

44 Glej na primer Kelsen (1960b: § 50), kjer, sledeč Troeltshu, izpostavi preoblikovanje pozitivnega prava s strani stoikov in krščanske cerkve v nepopolno obliko naravnega prava – ne glede na njegovo vsebino.

45 Kelsen (1949: 144); Kelsen (1960b: §§ 33–36).

46 Kelsen (1960b: §§ 33–36).

47 Kelsen (1960b: §§ 50–52).

48 Bodenheimer (1950: 335).

49 Bodenheimer (1950: 363).

50 Bodenheimer (1950: 336–337; kurziva dodana; glej tudi 338–339, glede Grotiusa, Hobbesa in Puffendorfa).

51 Glej Kelsen (1952: 21–22).

52 Bodenheimer (1950: 338, kurziva dodana).

53 Bodenheimer (1950: 339, kurziva dodana).

54 Bodenheimer (1950: 341, 342 & 344, kurziva dodana).

55 Glej, na primer, Kelsen (1960b: 69–71).

56 Bodenheimer (1950: 347–348).

57 Hart (1961: pogl. IX).

58 Glej Grisez, Boyle, Finnis 1987; Finnis 1980; George 1999; Bix (2002: 85–89); Murphy 2011.

59 George (2000: 30).

60 Glej Kelsen (1960b: §§ 32, 34, 35, 40, 43, 47, 50 a., e. & f.); Kelsen (1964: 136 in nasl.).

61 Navedeni odlomek iz Tomaža, ki se nanaša na velelno naravo praktičnega uma – posebno vrstica »ratio imperat de his quae sunt ad fnem« – je mogoče brati tudi tako, da um »uči«, katera ravnanja so instrumentalno nujna, da bi prišli do cilja, ki ga je volja že poprej izbrala. Glej Kelsen (1960b: 88 in nasl., besedilo in op. 4). Vendar pa je treba pripomniti, da se zdi, da George po zgledu Akvinskega sprejema prav takšno mešano pojmovanje praktičnega uma, ki ga Kelsen kritizira.

62 Mimogrede, Kelsen bi bil navdušen, ko bi videl, da različni »novi naravnopravniki« identificirajo različne kataloge temeljnih naravnih dobrin in da lahko na njihovi podlagi iz njih tudi »izvajajo« različna pravila, s tem ko uporabljajo lastno praktično razumnost. Glede tega glej jasno razlago, ki jo podaja Murphy 2011.

63 George (2000: besedilo pri op. 23–25, kurziva dodana).

64 George (2000: besedilo ob op. 44–47; kurziva dodana).

Top of page

References

Bibliographical reference

Pierluigi Chiassoni, Kelsen o naravnopravniški teorijiRevus, 23 | 2014, 105–133.

Electronic reference

Pierluigi Chiassoni, Kelsen o naravnopravniški teorijiRevus [Online], 23 | 2014, Online since 10 November 2016, connection on 28 March 2024. URL: http://journals.openedition.org/revus/3125; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.3125

Top of page

About the author

Pierluigi Chiassoni

Profesor pravne filozofije na Univerzi v Genovi
Pierluigi Chiassoni
Tarello Institute for Legal Philosophy
Via Balbi 30/18
16126 Genoa
Italy

E-mail: pierluigi.chiassoni@unige.it

By this author

Top of page

Copyright

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Top of page
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search