Skip to navigation – Site map
Uvodnik

Bobbio in pravni pozitivizem

Tridelba in njen avtor sam
Bobbio and Legal Positivism. The Triple Distinction and Bobbio Himself
Juan Ruiz Manero
Translated by Andrej Kristan
p. 7–12
This article is a translation of:
Bobbio y el positivismo

Abstracts

The paper critically examines Bobbio's famous disctinction between legal positivism as a method, a theory and an ideology. The author first highlights certain problems of the distinction itself and then focuses on Bobbio's self-determined position within it. Delving on Bobbio's analysis of the concepts of basic norm and rule of recognition, he demonstrates how Bobbio's later rejection of these two concepts implies acceptance of positivistic legal theory and ideology – despite the fact that he explicitly rejected them in the first place. The reason for this Bobbio's slip is found in his absorbtion in the positivist legal culture which is permeated with the internal point of view on the law. The author suggests rejecting Bobbio's tripartite disctinction of legal positivism and proposes instead to view this as a set of seldom indvisible standpoints forming a specific legal culture.

Top of page

Full text

  • 1 To je zapis prispevka z okrogle mize o Norbertu Bobbiu in prihodnosti filozofije prava v Alicanteju (...)
  • 2 Bobbio 1992: 37 ss.
  • 3 González Vicén 1979: 171 ss.

11. Dobro je znana Bobbieva razčlenitev treh pomenov izraza pravni pozitivizem: pozitivizem kot splošni pristop k učenju prava, pozitivizem kot nauk o pravu in pozitivizem kot pravna ideologija.1 Naj jih na hitro predstavim. V prvem pomenu – tj. kot pristop k učenju prava – pozitivizem vzpostavlja »jasno razliko med pravom, kakršno je, in pravom, kakršno bi moralo biti«, obenem pa zavzema »prepričanje, da se mora pravnik ukvarjati s prvim, in ne z drugim«. V drugem pomenu – tj. kot posebni nauk o pravu – pozitivizem zaznamujejo nauk o prisilnosti prava, imperativizem, vrhovnost zakona in razumevanje, da je pravni red zapolnjen (tj. brez pravnih praznin) in notranje skladen (tj. brez antinomij). V tretjem pomenu – kot pravna ideologija – pozitivizem pravu pripisuje pozitivno vrednost že samo zato, ker obstaja; po skrajnejši različici pa pozitivizem »že samo zato, ker postavljeno pravo obstaja, smatra, da je to pravično«, in ker je pravično, naj bi ga bili dolžni spoštovati.2 Ta tridelba nedvomno sproža več problemov. V zvezi s prvim od razčlenjenih pomenov pravnega pozitivizma, tj. v zvezi s pozitivizmom kot splošnim pristopom k učenju prava, lahko ob pogledu na danes znano razliko med zaprtim pozitivizmom in odprtim pozitivizmom jasno opozorimo na obstoj prav takšne dvopomenskosti izraza pravni pozitivizem, kakršno je Bobbio želel izključiti. K drugemu od pomenov moramo po mojem dodati, da deluje izenačitev pozitivizma kot nauka o pravu s tako skrajno različico pravnega formalizma dokaj arbitrarno. To namreč pomeni, da ob strani pustimo tako normativistične nauke o pravu, ki se (upravičeno) samoopredeljujejo kot pozitivistični, a jih nikakor ne moremo opredeliti za formalistične (Hart je tu dober primer), kakor tudi nenormativistične nauke o pravu, ki jih gre razumno šteti za pozitivistične (npr. tiste, ki jih González Vicén opredeljuje kot zgodovinsko-pozitivistične in pozitivistično-realistične).3 Kar zadeva pozitivizem kot pravno ideologijo, pa se za prav tako arbitrarnega izkaže poudarek – ta sicer ni ravno Bobbiev, je pa del prevladujočega razumevanja njegove tridelbe – na tako skrajnem stališču, kakršno je Hobbesovo, tj. na trditvi, da vedno obstaja odločujoča moralna dolžnost spoštovati pravo. To stališče je redkokdaj zagovarjal kakšen pravnik. Izenačevanje pozitivizma kot pravne ideologije s Hobbesovim stališčem pušča ob strani vse tisto, kar lahko razumno štejemo za najzanimivejše oblike pozitivistične ideologije, tj. vse, kar lahko povzamemo z navedbo takšnih imen, kot so Uberto Scarpelli in – med sodobnimi pozitivisti – Tom Campbell, Liborio Hierro ali Francisco Laporta.

22. Tisto, kar me tu sicer zanima, niso toliko navedene pomanjkljivosti Bobbieve tridelbe, ampak – kot bomo videli v nadaljevanju – nekaj čisto drugega. Naj najprej spomnim na dobro znani podatek, da je v navedenem članku tridelba služila Bobbiu za to, da je razjasnil svoje stališče. Po Bobbiu samem zaznamuje njegovo stališče pozitivizem kot splošni pristop k učenju prava, povsem tuja pa sta mu pozitivizem kot poseben pravni nauk in pozitivistična ideologija prava. Osnovni cilj tega mojega prispevka je, nasprotno, vzbuditi dvom o primernosti te opredelitve, ki jo je postavil Bobbio sam. Utemeljeval bom, da pri Bobbiu najdemo jasno zavzeta stališča – tu gre za njegovo zrelejše obdobje in na vsak način poznejše od tridelbe –, ki jih je mogoče razumeti le kot izraze pozitivizma kot posebnega pravnega nauka (tj. kot formalizma) in kot pravne ideologije. Ti izrazi so po mojem mnenju zelo jasno prisotni v različnih Bobbievih razmišljanjih o Kelsnovem pojmu temeljne norme in o Hartovem pojmu pravila priznavanja. Kot je znano, sta ta pojma odgovora na dve vprašanji: (1) na vprašanje o družbeni usidranosti prava, o nujnosti razlikovanja med pravnim redom, ki ima v dani družbi dejanski vpliv, in drugimi pravnimi redi, ki so umišljeni, opevani, predlagani; (2) na to, kar običajno imenujemo vprašanje normativnosti prava, tj. vprašanje utemeljenosti razumevanja določenih družbenih praks in predpisov, ki jih izdajajo določene oblasti, kot zavezujočih norm, na katere se lahko utemeljeno opremo pri sprejemanju odločitev. Oba pojma – temeljna norma in pravilo priznavanja – sta vsak zase povezana s tema dvema vprašanjema, čeprav se zaradi nekaterih posebnosti slednjih zdi, da se pojem pravila priznavanja v prvi vrsti navezuje na vprašanje družbene usidranosti prava in le posredno tudi na vprašanje njegove normativnosti, pojem temeljne norme pa prav nasprotno, tj. v prvi vrsti na vprašanje normativnosti in le posredno na vprašanje družbene usidranosti. Menim tudi, da je pojem pravila priznavanja v osnovi ustrezen odgovor na vprašanje družbene usidranosti, medtem ko pojem temeljne norme neuspešno odgovarja na vprašanje normativnosti. Kar je tukaj treba pokazati – in bo v nadaljevanju predmet mojega razmišljanja –, pa je, da Bobbieva težnja k spregledu teh dveh pojmov pomeni tudi spregled ali zanemarjenje vprašanj o družbeni usidranosti prava in njegovi normativnosti, na katera omenjena pojma odgovarjata. Hkrati potisne Bobbia sam način, ki nas pripelje do spregleda, nazaj v tista dva pomena pravnega pozitivizma, ki ju je sam zavrnil v besedilu, v katerem je izpeljal razčlenitev; potisne ga nazaj v pozitivizem kot posebni pravni nauk in v pozitivizem kot ideologijo prava. Za obe vrsti pozitivizma je značilen izključno notranji pogled na pravni red. Tega razumeta kot nekaj samozadostnega tako v zvezi z njegovim obstojem v smislu veljavnega pravnega reda kakor v zvezi z njegovo naravo utemeljenega normativnega reda. Pravkar povedano je zgolj uvodne narave. Poglejmo torej, za kaj gre.

  • 4 Ruiz Manero 2010: 95 ss.

33. Na drugem mestu sem že opozoril na premik,4 ki se kaže skozi čas v Bobbievem odnosu do pojmov temeljne norme in pravila priznavanja. V zgodnejših besedilih ju je razumel kot nepogrešljiva, pozneje pa je zatrjeval, da sta pojma nepotrebna in da bi ju morali izločiti iz pojmovnega orodja pravoslovcev.

  • 5 Bobbio 1991: 179–181.
  • 6 Bobbio 1970: 88–89.

4Tako se pojem temeljne norme v delu Teoria dell’ordinamento giuridico iz leta 1960 pojavi kot nujen za mišljenje ustanovne oblasti kot normodajne oblasti, za mišljenje njenih izrekov kot norm in za to, da bi lahko prek tega utemeljili veljavnost vseh norm nekega pravnega reda.5 Kljub temu je potem v članku Sul principio di legittimità leta 1964 označil temeljno normo za »popolnoma nepotrebno«, saj se – kot pravi sam – »veljavnost končne norme opira na učinkovitost končne oblasti,« tako da je temeljna norma »norma, kateri pripisujemo vlogo pravne utemeljitve oblasti, ki pravne utemeljitve ne potrebuje, saj ji takšno utemeljitev daje že samo dejstvo njenega obstoja«.6 Nemogoče bi bilo prezreti, da tu Bobbio zapade v ideološki pozitivizem hobbesovskega tipa, za katerega je nekaj let pred tem poudaril, da ga ne sprejema: končna oblast je utemeljena in naj bi morala biti spoštovana preprosto zato – še enkrat navajam dobesedno –, »ker je dejansko spoštovana.« Dodati pa je treba, da Bobbiev ideološki pozitivizem hobbesovskega tipa zapade v dokaj okorno obliko naturalističnega zdrsa (česar Hobbesu ni mogoče očitati): po Hobbesu je utemeljena in bi morala biti spoštovana vsaka dejansko spoštovana oblast, ker je le na takšni podlagi mogoče vsem zagotoviti varnost; po Bobbiu pa bi jo morali spoštovati preprosto zato, ker je dejansko spoštovana.

  • 7 Bobbio 1980: 324–325.
  • 8 Bobbio 1994: 240.

5V zvezi s pravilom priznavanja najdemo pri Bobbiu prav takšen premik od nujnosti k nepotrebnosti – čeprav drži, da Bobbio ni prikimal končnemu pravilu priznavanja, ampak t. i. izvedenim pravilom priznavanja (tj. postavljenim in veljavnim pravilom pravnega reda, katerih veljavnost temelji na drugih pravilih, v skladu s katerimi so bila prva izdana). Po Bobbiu je posebnost teh pravil (dober primer je člen 1.1 Španskega civilnega zakonika), da vsebujejo nekatera merila, v skladu s katerimi »je mogoče razlikovati pravila, ki so del pravnega reda, in tista, ki to niso«. Bobbio k temu doda, da je za opozorilo na to kategorijo sekundarnih pravil zaslužen Hart, ki jih je tudi poimenoval pravila priznavanja.7 Nekaj let pozneje pa je Bobbio vseeno menil, da je (ožja) kategorija pravil priznavanja nepotrebna ob (splošnejši) kategoriji »pravil o ustvarjanju prava«. »Pravila o ustvarjanju prava,« piše Bobbio zdaj, »ponujajo nujna in zadostna merila za ‘pripoznanje’ veljavnih pravil pravnega reda[.] Ko enkrat uvedemo kategorijo pravil o ustvarjanju prava, ni več jasno, kakšno vlogo naj bi posebej igrala pravila priznavanja in kakšno korist naj bi pomenila ta nova kategorija sekundarnih pravil.«8

6Ob povedanem se zdi razumno trditi, da je že po načelu Ockhamove britve kategorija pravil priznavanja pogrešljiva: če velja entia non sunt multiplicanda praeter necessitatem, potem je jasno, da je omenjena izvedena pravila priznavanja treba opustiti; vse, kar z njimi razložimo, je mogoče razložiti tudi s kategorijo pravil o ustvarjanju prava.

  • 9 Hart 1961: 137.
  • 10 Glej Ross 1963: pogl. III.

7Problem pa je, vseeno, v tem, da se Hart s pojmom pravila priznavanja v resnici ne navezuje na nobena postavljena pravila, ampak na končno pravilo, ki po njegovem obstaja zgolj kot »zapletena, a navadno ubrana praksa« prepoznavanja prava po določenih merilih;9 ta merila obstajajo zgolj, če so v dani pravni skupnosti sprejeta. Pojem tovrstnega pravila (ali temu podobnega, kot je npr. Rossov pojem »obče normativne ideologije«)10 pa je nujen za osvetlitev dileme, v katero nas vodi (če izključimo možnost padca v zanko neskončnosti) omejitev našega razmišljanja na postavljena pravila: na eni strani dileme je krožnost (veljavnost pravila A je odvisna od drugega pravila B, katerega veljavnost je, nasprotno, odvisna od pravila A), na drugi pa petitio principi oz. dokazovanje z nedokazanim (če je določeno pravilo, ki ga postavljamo na začetek verige, veljavno, je to zato, ker je veljavno, tj. ker je pač veljavno).

84. Verjetno najpomembnejši zaključek, ki ga je mogoče potegniti iz razmišljanja o Bobbievi tridelbi, je, da ima uvajanje pojmovnih delitev v pozitivizmu svoje meje. Vsekakor je to pojmovno razčlenjevanje zanimivo, verjetno pa bi bilo še bolj zanimivo, če bi ubralo naslednjo pot: če bi se namesto razpravljanja o različicah pozitivizma in ne glede na to, h kateri od teh različic se prišteva posamezni avtor sam, posvetili trditvam vsakega od tistih avtorjev, ki se sami prištevajo med pozitiviste.

9A če je na področju teoretičnega razpravljanja očitno bolje kar najbolj natančno opredeliti predmet razprave (zaradi česar je mogoče reči, da na tem področju načeloma velja, ceteris paribus, da je bolje imeti več razčlemb kot manj), pa je stvar verjetno drugačna na področju zgodovine pravne kulture, ki je le del tega, kar bi lahko poimenovali zgodovina miselnosti. S tega zornega kota se nam pozitivizem ne kaže več kot splošni tok, ki združuje različne nauke o pravu, ampak bolj kot neko kulturno okolje, v katerem so sočasno prisotna (na prevladujoče neizraženi način, ki je značilen za kulturna okolja, in ne na bolj ali manj opredeljeni način, po katerem je mogoče prepoznati posamične nauke o pravu) tako stališča, ki ustrezajo pozitivizmu kot splošnemu pristopu k učenju prava, kakor tista, ki ustrezajo pozitivističnemu nauku o pravu in pozitivistični ideologiji prava. Bobbio je živel v tem kulturnem okolju in prav verjetno je, da so se mu zato trditve pozitivizma kot formalističnega nauka in pozitivizma kot pravne ideologije, ki jih je najprej s tridelbo postavil pred vrata, pozneje vrnile skozi okno na nezaznan in neopredeljen način.

10Kulturno okolje namreč ni sestavljeno iz skupka izraženih trditev. Veliko bolj ga opredeljujejo splošno zavzeta stališča in prioritete, ki niso nujno izraženi, saj so del skupnega zaledja, ki je predpostavljeno, ne da bi bilo to treba izraziti ali postaviti pod vprašaj. Zato je vpliv kulturnega okolja v nekem smislu bolj »zahrbten«. Izogniti se temu vplivu je teže kot vplivu kateregakoli skupka izrecnih trditev, ki tvorijo t. i. teorije ali nauke: trditve neke teorije so tisto, kar nekdo preučuje, o čemer razmišlja in v zvezi s čimer izraža svoje strinjanje ali nestrinjanje (ali pa se izrecne sodbe morda vzdrži). Kulturno okolje pa je tisto, v čemer nekdo živi. Če bi torej želeli opozoriti na glavno značilnost pozitivizma kot kulturnega okolja, bi morali reči, da je to prežeto s skoraj izključno notranjim pogledom na pravo. S takšnim pogledom sta vprašanji družbenega obstoja prava in njegove moralne utemeljitve preprosto neopazni. Kadar pa teh vprašanj iz takšnega ali drugačnega razloga ni mogoče prezreti, se nanju odgovori s predpostavljanjem, da je pravo zmožno samo od sebe ali s pomočjo načela učinkovitosti razložiti svoj družbeni obstoj, svoj vpliv, in da je od znotraj mogoče utemeljiti trditev o veljavnosti prava v smislu njegove zavezujoče narave. Obe predpostavki najdemo v zgoraj obravnavanih Bobbievih stališčih o koristnosti pojmov temeljne norme in pravila priznavanja. Z obema predpostavkama pa se zgodi tako rekoč kot z mumijami, ki razpadejo ob samem stiku z zrakom; obstaneta lahko le kot tihi predpostavki, kakor hitro sta izraženi, pa postane očitno, da nista verjetni in niti mogoči ter da ju je treba opustiti.

Top of page

Bibliography

Norberto BOBBIO, 1970: Sul principio di legittimità. Studi per una teoría generale del diritto. Torino: Giappichelli.
——, 1975:
Per un lessico di teoria generale del diritto. Ponatisnjeno z naslovom: Norme secondarie v Contributi ad un dizionario giuridico. Torino: Giappichelli, 1994.
——, 1980: Normas primarias y normas secundarias (1968). Navajam po španskem prevodu:
Contribución a la teoría del derecho. Valencia: Fernando Torres.
——, 1991:
Teoria dell’ordinamento giuridico (1960). Navajam po španskem prevodu: Teoría general del derecho. Madrid: Debate.
——, 1992: Sul positivismo giuridico.
Rivista di filosofia LII (1961). Navajam po španskem prevodu: El problema del positivismo jurídico. México: Fontamara.

Felipe GONZÁLEZ VICÉN, 1979: Sobre el positivismo jurídico. Estudios de filosofía del derecho. Facultad de derecho de la Universidad de La Laguna.

Herbert L. A. HART, 1961: The Concept of Law. Navajam po španskem prevodu: El concepto de derecho. México: Editora Nacional.

Alf ROSS, 1963: On Law and Justice (1958). Navajam po španskem prevodu: Sobre el derecho y la justicia. Buenos Aires: Eudeba.

Juan RUIZ MANERO, 2010: Bobbio y los conceptos de norma jurídicamente última. Analisi e diritto 2010. Tudi v: El legado del positivismo jurídico. Ocho ensayos sobre cinco autores positivistas. Lima/Bogotá: Palestra-Temis, 2014.

Top of page

Notes

1 To je zapis prispevka z okrogle mize o Norbertu Bobbiu in prihodnosti filozofije prava v Alicanteju 13. junija 2015, v okviru XXI. Italijansko-špansko-francoskega seminarja za pravno teorijo.

2 Bobbio 1992: 37 ss.

3 González Vicén 1979: 171 ss.

4 Ruiz Manero 2010: 95 ss.

5 Bobbio 1991: 179–181.

6 Bobbio 1970: 88–89.

7 Bobbio 1980: 324–325.

8 Bobbio 1994: 240.

9 Hart 1961: 137.

10 Glej Ross 1963: pogl. III.

Top of page

References

Bibliographical reference

Juan Ruiz Manero, « Bobbio in pravni pozitivizem », Revus, 26 | 2015, 7–12.

Electronic reference

Juan Ruiz Manero, « Bobbio in pravni pozitivizem », Revus [Online], 26 | 2015, Online since 01 November 2017, connection on 16 December 2017. URL : http://journals.openedition.org/revus/3439

Top of page

About the author

Juan Ruiz Manero

redni profesor filozofije prava na Univerzi v Alicanteju (Španija)

Juan Ruiz Manero
Universidad de Alicante
Ap. de correos, 99
03080, Alicante
España

juan.ruiz@ua.es

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • OpenEdition Journals