Skip to navigation – Site map
Contributions from the 1st Genova-Slavic Seminar in Legal Theory

Realistični pogled na pravo in na (s)poznavanje prava

Riccardo Guastini
Translated by Tilen Čuk and Andrej Kristan
p. 35–44
This article is a translation of:
A Realistic View on Law and Legal Cognition
Other translation(s):
Un enfoque realista acerca del derecho y el conocimiento jurídico

Abstract

Avtor oriše eno od oblik analitičnega pravnega realizma kor priredje treh osnovnih tez. Po prvi tezi so razlagalne izjave v pravnem govoru pripisovalne izjave brez spoznavne vloge. Po drugi tezi je pravo skupek vplivnih norm, tj. tistih norm, ki so bile dejansko uporabljene (pri razreševanju zadev) v preteklosti in jih bodo v prihodnosti verjetno uporabila pristojna telesa. Po tretji tezi se pravne znanosti kot spoznavne dejavnosti ne sme zamenjevati s pravno stroko. Čeprav se pravna stroka udejstvuje tudi v spoznavnih dejavnostih, njeno delo sestavljajo predvsem nespoznavne dejavnosti, kakršni sta pravno razlaganje in pravotvorje. | Starejša različica tega članka je bila objavljena v Revusu (2013) 19 v italijanščini, francoščini in hrvaščini.

Top of page

Full text

  • 1 Tu orisana oblika pravnega realizma ima nekaj skupnih značilnosti z drugimi oblikami realizma (pose (...)

1Pravni realizem – ali, pravilneje, eno od oblik analitičnega pravnega realizma1 – lahko opredelimo s priredjem treh tesno povezanih tez: ontološko tezo, razlagalno tezo in spoznavoslovno tezo.

2Ontološka teza opredeljuje samo pravo; odgovarja na vprašanje, kakšna vrsta (ali skupek) danosti je pravo.

3Razlagalna teza se nanaša, kot pove že ime samo, na pravno razlaganje; odgovarja na vprašanje, kakšna dejavnost je razlaganje pravnih besedil.

4Spoznavoslovna teza se nanaša na pravno znanje (ali »pravno znanost«, kot se temu reče v pravoslovnem izročilu celinske Evrope); odgovarja na vprašanje, kaj tvori znanstveno védenje o pravu.

5Začel bom z obravnavo razlagalne teze, saj ima ta po logiki stvari prednost pred preostalima.

1 Razlagalni realizem

  • 2 To je podobno Kelsnovemu razlikovanju med razlago kot a) spoznavnim dejanjem na eni strani in b) vo (...)

6V izhodišču je treba vzpostaviti naslednje razlikovanje.2 V pravnih okvirih imenujemo z razlaganjem (vsaj) dve različni dejavnosti, in sicer:

  • 3 »Smiselni« so tisti pomeni, ki jih je mogoče pripisati s prepričljivimi argumenti in ki jih je v da (...)

(a) spoznavno razlaganje, ki z obravnavo besedila razkriva njegove mogoče (smiselne) pomene,3 in
(b) razsodbeno razlaganje, s katerim pravnim besedilom pripišemo določene pomene (izključujoč preostale).

  • 4 Guastini 2011b. Ta pogled dolgujem Tarellovemu nauku o razlaganju. Glej Tarello 1974 in 1980.

7Razlagalni realizem je skeptični, tj. dvomeči nauk o razsodbenem razlaganju. Po tem nauku je dejavnost pripisovanja pomena normativnim besedilom nespoznavna dejavnost – saj z razsodbenim razlaganjem ne tvorimo spoznanja, ampak tvorimo odločitev.4

  • 5 Pomembni izjemi sta Kelsnov in Tarellov nauk.

8Povedano velja tako za sodno razlaganje (to je običajna, ožja tema obstoječih naukov o razlaganju)5 kot za dogmatično razlaganje, ki ga izvaja pravna stroka.

9Ob tem je treba razločiti še razlaganje v pravem pomenu besede in pravotvorje.

1.1 Razlaganje v pravem pomenu besede

10Na razlaganje pravnih besedil vplivata dve obliki nedoločnosti.

11Po eni strani so normativne ubeseditve pogosto večpomenske. Z razlaganjem in abstracto – tj. z razlaganjem, osredinjenim na besedila – je tem mogoče pripisati več izključujočih se pomenov: normativni stavek S je mogoče razlagati tako, da izraža normo N1 ali pa normo N2.

  • 6 Moralo bi biti jasno, da so druge (in morda celo pomembnešje) oblike nedoločnosti povezane s pravni (...)

12Po drugi strani je vsaka norma ohlapna in dopušča različno razlaganje in concreto – tj. na dejstva osredinjeno razlaganje: glede na vsako normo se je mogoče vprašati, ali je posamični primer P znotraj ali zunaj njenega polja uporabe.6

  • 7 Tu ne govorim o razlagalnih izjavah, s katerimi se zgolj poroča ali obvešča o nedoločnosti danega p (...)
  • 8 Guastini 1997.

13Zato so razlagalne izjave – tako tiste in abstracto (»Normativni stavek S izraža normo N1«) kot takšne in concreto (»Primer P spada v polje uporabe norme N1«) – pripisovalne izjave, in ne spoznavne ali opisne izjave.7 Tako kot stipulativna opredelitev tudi razlagalna izjava ni opis enega in edinega že obstoječega pomena. Nasprotno, razlagalna izjava tvori odločitev o izbiri enega izmed izključujočih se pomenov,8 zato pa tudi ni resničnostno zaznamovana.

14Naj mimogrede dodam, da so razlagalne odločitve pravnikov, med njimi pa odvetnikov in sodnikov, seveda odvisne od njihovih praktičnih (tj. političnih, ekonomskih, poklicnih itd.) zanimanj, predstav o pravičnem in, ne nazadnje, pojmovnih pravnodogmatičnih tvorb.

15Poleg tega so pravniki, med njimi pa seveda odvetniki in sodniki, pogosto sami vir nedoločnosti pravnih besedil – kadar nedoločnost »porodijo« v besedilih, ki v običajnem sporočanju ne bi povzročala nobenih razlagalnih težav.

1.2 Pravotvorje

16V splošnem pravnem jeziku navadno uporabljano izraz »razlaga« za vsa miselna opravila razlagalcev (sodnikov, odvetnikov, pravnikov na splošno itd.).

17Kljub temu je mogoče hitro ugotoviti, da se pravni razlagalci – med njimi pa še posebej pravna stroka – ne ustavijo pri odločitvah o izbiri enega od izključujočih se pomenov normativnih besedil. Pomembnejše je njihovo udejstvovanje v tem, kar predlagam, da z izrazom, izposojenim pri Rudolfu von Jheringu, poimenujemo pravotvorje. S tem se nanašam na množico miselnih opravil, ki med drugimi vključuje naslednja opravila:

  • 9 Na neki način vse praznine ustvarijo razlagalci, saj prepoznava praznine predpostavlja razlaganje: (...)
  • 10 Vsi takšni pojmi so celovito obravnavani v Guastini 2011a. Njihove značilnosti pa so, na kratko, te (...)

(a) ustvarjanje normativnih in vrednostnih praznin,9
(b) ustvarjanje vrednostnih hierarhij med normami,
(c) specificiranje načel,
(č) vzpostavljanje ravnovesja med nasprotnimi načeli, predvsem
(d) tvorjenje neizraženih (tako imenovanih implicitnih) norm.
10

18Ta opravila so na več načinov povezana med seboj. Tvorjenje neizraženih norm je na primer namenjeno zapolnitvi praznin in specificiranju načel. Vrednostne hierarhije so namenjene vzpostavljanju ravnovesja med nasprotnimi načeli. In tako dalje.

  • 11 Glej Guastini 2013.

19Če torej že razlaganje v pravem pomenu besede samo ni spoznavna dejavnost, potem še toliko bolj velja za pravotvorje, da to ni stvar spoznanja, ampak je stvar odločitve. Pravzaprav je pravotvorje pristno pravniško in/ali sodno ustvarjanje prava.11

2 Ontološki realizem

  • 12 Mimogrede je treba dodati, da so po značilno realistični tezi deontični pojmi (kot sta obveznost, p (...)

20Pravni realizem privzema empiristično ontologijo prava. Pravo po njej ni skupek abstraktnih danosti (kakršne so norme, vrednote, pravice ali obveznosti ipd.).12 Pravo je, nasprotno, le skupek dejstev. A kakšnih dejstev? To vprašanje zahteva razčlenjen odgovor.

2.1 Pravo kot skupek normativnih besedil

21Na prvi pogled (ob površni obravnavi) se beseda pravo preprosto nanaša na normativna besedila (zakone, zakonike, ustave, podzakonske predpise), ki jih sprejmejo pravodajna telesa: tj. normativne oblasti v obliki zakonodajnih teles, ustavodajnih skupščin itd. Z drugimi besedami, pravo je skupek normativnih (predpisovalnih, usmerjevalnih) ubeseditev ali stavkov in torej neka vrsta dejstev ali, natančneje, jezikovnih danosti.

22Tak pojem prava – jasno je prisoten v številnih sodobnih izrazih, npr. v izrazu razlaganje prava – je lahko, četudi se zdi nekoliko neizpopolnjen, koristen pri razjasnitvi osnovne pravne ontologije in same tvorbe pravnih norm, in sicer iz dveh razlogov:

(a) prvič, ker so norme jezikovne tvorbe, in

  • 13 Glej Kelsen 1973: 237 in 1991: 3 (kjer odzvanjajo stališča Walterja Dubislava).

(b) drugič, ker se norme lahko porodijo le z »zakonodajnim« dejanjem (razumljenim v splošnem, vsebinskem smislu »zakona«); »Ni velelnika brez poveljevalca, ni ukaza brez ukazovalca«.13

  • 14 Prav zaradi tega smo rekli, da ima po logiki stvari razlagalni realizem prednost pred ontološkim re (...)

23Kljub temu pa normativna besedila potrebujejo razlaganje. Normativnih ubeseditev ne smemo zamenjevati z normami v pravem pomenu besede, tj. ne smemo jih zamenjevati z njihovo pomensko vsebino.14 A kako odgovoriti na vprašanje, kaj je pravo, kadar se normativni stavek S lahko razlaga tako, da izraža bodisi normo N1 ali pa normo N2? Je pravo N1 ali N2?

  • 15 Glej Gray (1948 : 124 in nasl. in 170): »Konec koncev zakonodajalec izgovarja le besede; sodiščem p (...)
  • 16 Glede ontologije pomenov bom rekel le, da je pomen nekega stavka drugi, domnevno sopomenski stavek. (...)

24Ob povedanem moramo zaključiti, da pravo niso pravna besedila; ta so, ne nazadnje, samo pravni vir.15 Pravo ni skupek normativnih stavkov, ampak je skupek normativnih pomenov (tj. norm v ožjem pomenu besede), ki jih razlagalci dejansko pripišejo pravnim besedilom, bodisi z razlaganjem v pravem pomenu besede ali pa pri pravotvorju.16

2.2 Pravo kot skupek norm

25Besede pravo ob globlji obravnavi ne smemo uporabljati za normativna besedila, ampak za normativne pomene: tj. skupek norm, ki jih razlagalci dejansko »izpeljejo« ali »ustvarijo« iz normativnih ubeseditev.

26Tak skupek vključuje izražene norme (tj. pomene, ki jih lahko smiselno pripišemo obstoječim normativnim ubeseditvam) in neizražene norme (tj. tiste, ki jih ustvarijo razlagalci).

27V tem je pravo odvisno od prepleta dveh različnih dejavnosti: a) oblikovanja normativnih besedil in b) pravnega razlaganja in pravotvorja. Pravo ne obstaja brez besedil, ki potrebujejo razlago (prva ontološka teza), poleg tega pa pravo ne obstaja niti brez razlaganja (druga ontološka teza). V nekem smislu je torej pravo skupek razlagalnih praks.

28Ob tem izražajo pravna stroka in sodniki vsaj skozi čas nasprotna stališča: številne normativne ubeseditve so predmet izključujočih se razlag; že sam po sebi je sporen obstoj vsake neizražene norme (v danem pravnem sistemu), saj takšne norme nimajo nobene uradne ubeseditve. Različne razlage in tvorbe privedejo do različnih skupkov norm, s tem pa do (deloma) različnih pravnih sistemov.

29Ena od usmeritev v sodni praksi na primer kaže, da pravni sistem vključuje izražene norme N1, N2, N3 in neizražene norme N4 in N5. Druga usmeritev v sodni praksi medtem kaže, da pravni sistem vključuje izražene norme N1 in N2 (ne pa N3), neizražene norme N4 in N5, dodatno pa še neizraženo normo N6. V takem primeru imamo pred sabo dva različna pravna sistema: {N1, N2, N3, N4, N5} in {N1, N2, N4, N5, N6}.

30Na mestu je torej naslednje vprašanje: Kaj je v teh okoliščinah pravo? Kateri od teh dveh sistemov je pravo? Da bi dobili odgovor, se moramo spustiti na najglobljo raven obravnave, ki sovpada s tretjim pojmom prava.

31Preden se mu posvetimo, naj poudarim, da je drugi pojem prava – čeprav nas ne zadovoljuje – zaslužen za prikaz, da prava ne ustvarja le zakonodajalec. V pravni praksi najdemo ob pravodajnih oblasteh tudi razlagalce, pravo pa se v nekem smislu torej porodi kot plod zakonodaje in razlaganja. Prava si ni mogoče predstavljati brez razlagalcev (tj. pravnikov), tako kot si religije ni mogoče predstavljati brez duhovnikov ali teologov.

2.3 Pravo kot skupek vplivnih norm

  • 17 Očitni sklic je Ross 1958a. Glej pa tudi Bulygin 1991.

32Na tretji, najgloblji ravni obravnave se beseda pravo nanaša na skupek vplivnih norm, tj. norm, ki so bile dejansko uporabljene (pri razreševanju zadev) v preteklosti in jih bodo v prihodnosti verjetno uporabila pristojna telesa – sodniki, upravni uradi, pa tudi najvišji ustavni organi (vsaj kar zadeva ustavne norme).17

33Z drugimi besedami: kljub temu, da obstajajo različne pravne razlage in tvorbe, je mogoče (skoraj) vedno najti nekaj sočasnih vodilnih razlag oz. tvorb, ki so kot splošno sprejete udejanjano pravo (angl. law in action).

34Tu se lahko vrnemo k prejšnjemu (abstraktnemu) primeru. Po prvi usmeritvi v sodni praksi je pravni sistem sestavljen takole: {N1, N2, N3, N4, N5}; po drugi usmeritvi v sodni praksi pa je tak: {N1, N2, N4, N5, N6}. Da bi ugotovili, katere norme so dejansko pravo, moramo preveriti, katere od teh norm imajo resnično vpliv. Precej mogoče je, da se ob empirični obravnavi vodilnih usmeritev v sodni praksi izkaže, da imajo vpliv npr. norme N1, N2, N4, N5 in N7, normi N3 in N6 pa ne.

35Skratka, besedo pravo je mogoče razumeti na tri različne načine:

(i) kot skupek normativnih besedil, ki so jih sprejele pravodajne oblasti,
(ii) kot skupek (izraženih in neizraženih) norm, ki jih oblikujejo razlagalci,
(iii) kot skupek (izraženih in neizraženih) norm z dejanskim vplivom.

36To nas vodi k spoznavoslovni tezi.

3 Spoznavoslovni realizem

37Na mestu je še eno uvodno razlikovanje. V pravoslovju celinske Evrope se navadno delo pravnikov imenuje pravna znanost, pravna doktrina ali pravna dogmatika. Vendar je vse te izraze mogoče razumeti, kot da se nanašajo na (vsaj) dve vrsti miselnega udejstvovanja, ki ju je treba razlikovati:

  • 18 Austin 1995: 14, 112 in nasl.
  • 19 Kelsen 1992: 7 in 1966: 3. pogl.

38(i) na eni strani je to pravna znanost v pravem pomenu besede – tj. »pravoslovna znanost« (J. Austin),18 »znanost o pravu« (Kelsen)19 – kot znanstveni (nepristranski, nevrednotenjski) opis tistega prava, ki ima dejansko vpliv;

39(ii) na drugi strani imamo pravno stroko (doktrino oz. dogmatiko), tj. običajno učeno obravnavo prava, še posebej tistih normativnih besedil, ki jih štejemo za uradne pravne vire.

40Zaradi tega vključuje spoznavoslovni realizem dve različni tezi – prva je opisna teza o dejanski pravni stroki, druga pa predpisovalna teza o znanstvenem (s)poznavanju prava.

3.1 Pravna stroka

  • 20 Pravim »skrivoma«, ker se take izjave navadno predstavljajo kot izjave o obstoju norm – »Neizražena (...)

41Glede na vse povedano dejanske prakse pravnikov ne moremo šteti za pristno znanstveno udejstvovanje, saj njihove izjave (povečini) niso spoznavne izjave in niso resničnostno zaznamovane. Razlagalne izjave namreč niso opisne izjave, ampak so pripisovalne izjave; tiste izjave, ki ubesedujejo neizražene norme, pa so skrivoma predpisovalne.20 Pravna stroka torej prava ne opisuje, ampak sodeluje pri njegovem ustvarjanju.

  • 21 Bobbio 2011.

42Po klasičnem pogledu analitične filozofije prava je pravna stroka plod metajezikovnega udejstvovanja, katerega predmet je jezik pravodajalcev.21 Čeprav privlačna, je takšna slika o pravni stroki nekoliko zavajajoča. Jezik pravodajalcev in jezik razlagalcev sta dejansko v stalnem osmotskem procesu. Ni mogoče reči, da se jezik pravnikov zgolj »nanaša« na jezik pravodajalcev. Pravniki, nasprotno, oblikujejo in bogatijo predmet svojega raziskovanja, tako kot kak violinist, ki v skladbo, ki jo izvaja, vključuje apokrifne note.

  • 22 Glej Kelsen 1992: 82 in Ross 1958: 46.

43Razlaganje in pravotvorje nista enaka pravnemu (s)poznavanju, ampak sta del pravne politike.22 Dejansko tvorita enega od (bistvenih) delov samega predmeta pravnega (s)poznavanja v pravem pomenu te besede.

44Kot bomo videli v nadaljevanju pa pravniki kljub temu prispevajo tudi k (s)poznavanju prava.

3.2 Pravna znanost

  • 23 Scarpelli 1967.
  • 24 To je v nasprotju s Kelsnovim pogledom. Glej npr. Bulygin 1982.

45V skladu s tukaj orisano obliko analitičnega pravnega pozitivizma pri pravni znanosti ne gre za opisovanje abstraktnih danosti, kakršne so obveznosti, pravice in/ali deontične zaznamovanosti ravnanj (»Obvezno je p«, »Prepovedano je q«) in podobno. Zato tudi izjave pravne znanosti ne morejo biti deontične izjave, ki – kakor odmev23 – ponavljajo norme, na katere se nanašajo.24

46Pravna znanost v pravem pomenu besede lahko privzame tri različne oblike, ustrezne trem pojmom prava, ki smo jih predstavili v enem od prejšnjih razdelkov.

47(i) Spoznavno razlaganje. Ko sem prej govoril o razlaganju, sem obravnaval razsodbeno razlaganje – pripisovanje izbranega pomena določenemu pravnemu besedilu. Seveda je razsodbeno razlaganje običajno in najpomembnejše opravilo pravne stroke. Vseeno pa ta opravlja tudi druga opravila, med katerimi je predvsem spoznavno razlaganje, s katerim prepoznavamo vse mogoče pomene nekega normativnega besedila – tj. pomene, ki jih je temu dopustno pripisati v skladu z deljenimi jezikovnimi (sintaktičnimi, semantičnimi in pragmatičnimi) pravili, sprejetimi metodami pravnega razlaganja in obstoječimi pravnimi pogledi – ne da bi pri tem izbrali katerega koli od mogočih pomenov (»Besedilo B je mogoče razlagati v smislu S1 ali S2«).

  • 25 Spoznavne razlagalne izjave je, mimogrede, mogoče razumeti bodisi kot napovedi prihodnjih razlagaln (...)

48Spoznavno razlaganje prispeva k poznavanju prava kot skupka normativnih besedil, saj razkriva večpomenskost normativnih ubeseditev in ohlapnost norm.25

49(ii) Poustvarjanje usmeritev v sodni praksi. Če pravo razumemo (ne kot skupek normativnih besedil, ampak) kot skupek izraženih in neizraženih norm, potem obravnava, poustvarjanje in opis razlagalnih in pravotvornih usmeritev med sodniki in pravniki očitno prispevajo k poznavanju prava.

50Tudi to je v pravni stroki običajna praksa, ki prispeva k poznavanju prava, saj gre za neizogiben prvi korak pri prepoznavanju vodilnih usmeritev v sodni praksi, kar pa je hkrati neizogiben prvi korak pri prepoznavanju tistega prava, ki ima dejansko vpliv.

  • 26 Glej še enkrat Ross 1958a: 2. pogl. In Bulygin 1991.

51(iii) Opisovanje vplivnih norm. Če pravo razumemo kot skupek norm z resničnim vplivom, potem spoznavanje in opisovanje prava zahtevata prepoznavo tistih norm, ki jih sodniki in druga telesa dejansko uporabljajo.26 (Jasno je, da lahko pravna znanost ob odsotnosti vplivne norme za predmetni primer zgolj opozori na obstoj nasprotij v sodni praksi.)

  • 27 Glej npr. Bulygin 1982.

52Mogoče se je strinjati s prevladujočim mnenjem, da pravna znanost podaja izjave o normah, tj. resnične ali neresnične izjave, katerih predmet so norme.27 Ob tem pa je vendarle treba dodati dve pojasnili: prvo se nanaša na logično obliko takšnih izjav, drugo pa na njihove pogoje resničnosti.

  • 28 Guastini 2000.

53(a) Kot sem že trdil drugje, izjave o normah niso deontične izjave, ki normativno zaznamujejo ravnanja.28 Gre za izjave o obstoju (vplivnih) norm. »Pravni« obstoj neke norme pomeni, da ta pripada določenemu pravnemu sistemu. Zato so izjave o normah ne glede na njihovo dejansko skladenjsko obliko izjave, ki zatrjujejo pripadnost (vplivnih) norm določenemu pravnemu sistemu: »Norma N pripada pravnemu sistemu S«.

54(b) Izjava o normi je resnična, če in samo če bo ta norma verjetno uporabljena v prihodnjih odločitvah. Zato je izjave o normah mogoče razumeti kot izjave o bodočih negotovih dejstvih, tj. kot napovedi prihodnje uporabe norm, na katere se izjave nanašajo.

––Zahvala.–– Zelo sem hvaležen Miku Karlssonu in Stanleyju Paulsonu za komentarje na prvi osnutek tega članka. Zahvaljujem se tudi anonimnima ocenjevalcema.

Top of page

Bibliography

John AUSTIN, 1995: The Province of Jurisprudence Determined (1832). Ed. W.E. Rumble. Cambridge: Cambridge U.P.
John L. AUSTIN, 1962:
How to Do Things with Words. Oxford: Clarendon Press.

Norberto BOBBIO, 2011: Scienza del diritto e analisi del linguaggio (1950). Norberto Bobbio, Saggi sulla scienza giuridica. Torino: Giappichelli.
Eugenio BULYGIN, 1982: Norms, Normative Propositions and Legal Statements.
Contemporary Philosophy. A New Survey. Vol. 3. Ed. G. Fløistad. Dordrecht: Kluwer.
—— 1991: El concepto de vigencia en Alf Ross (1963). C.E. Alchourrón & E. Bulygin, Análisis lógico y derecho. Madrid: Centro de Estudios Constitucionales.

John C. GRAY, 1948: The Nature and Sources of the Law. 2nd edition from the author’s notes. New York: Columbia U.P.
Riccardo GUASTINI, 1997: Interpretive Statements, in
Normative Systems in Legal and Moral Theory. Festschrift for Carlos E. Alchourrón and Eugenio Bulygin. Eds. E. Garzón Valdés et al. Berlin: Duncker & Humblot.
——
2000: Sollsätze. An Exercise in Hard Legal Positivism. Rechtstheorie 31 (2000) 2.
——
2011a: Interpretare e argomentare. Milano: Giuffré.
——
2011b: Rule-Scepticism Restated. Oxford Studies in Philosophy of Law. Vol. 1. Eds. L. Green & B. Leiter. Oxford: Oxford U.P.
——
2013: Juristenrecht. Inventing Rights, Obligations, and Powers. Neutrality and Theory of Law. Eds. J. Ferrer Beltrán et al. Dordrecht: Springer.

Hans KELSEN, 1950: The Law of the United Nations. A Critical Analysis of Its Fundamental Problems. London: Stevens & Sons.
——
1967: Pure theory of Law (1960). Trans. M. Knight. Berkeley: University of California Press.
——
1973: Law and Logic (1965). Essays in Legal and Moral Philosophy. Ed. O. Weinberger. Trans. P. Heath. Dordrecht: Reidel.
——
1991: General Theory of Norms (1979). Trans. M. Hartney. Oxford: Clarendon.
——
1992: Introduction to the Problems of Legal Theory (1934). Trans. B. Litschewski Paulson & S.L. Paulson. Oxford: Clarendon.

Karl OLIVECRONA, 1971: Law as Fact. 2nd ed. London: Stevens & Sons.

Alf ROSS, —— 1958a: On Law and Justice (1953). London: Stevens & Sons.
——
1958b: Definition in Legal Language. Logique et analyse (1958) 3-4.
—— 2008: Tû-tû. Revus (2008) 7: 86–100. Za angleško besedilo glej Tû-tû. Harvard Law Review 70 (1957) 5.

Uberto SCARPELLI, 1967: Le ‘proposizioni giuridiche’ come precetti reiterati. Rivista internazionale di filosofia del diritto (1967) 44.

Giovanni TARELLO, 1974: Diritto, enunciati, usi. Studi di teoria e metateoria del diritto. Bologna: Il Mulino.
——
1980: L’interpretazione della legge. Milano: Giuffré.

Top of page

Notes

1 Tu orisana oblika pravnega realizma ima nekaj skupnih značilnosti z drugimi oblikami realizma (posebej z ameriškim in skandinavskim), a nobeni od njih ni enaka.

2 To je podobno Kelsnovemu razlikovanju med razlago kot a) spoznavnim dejanjem na eni strani in b) voljnim dejanjem na drugi. Glej Kelsen 1992 : 82 in nasl. Ter Kelsen 1950 : Uvod.

3 »Smiselni« so tisti pomeni, ki jih je mogoče pripisati s prepričljivimi argumenti in ki jih je v dani pravni kulturi in v okvirih družbene dejanskosti mogoče sprejeti.

4 Guastini 2011b. Ta pogled dolgujem Tarellovemu nauku o razlaganju. Glej Tarello 1974 in 1980.

5 Pomembni izjemi sta Kelsnov in Tarellov nauk.

6 Moralo bi biti jasno, da so druge (in morda celo pomembnešje) oblike nedoločnosti povezane s pravnimi prazninami in z normativnimi nasprotji. Vendar se praznine in nasprotja ne porajajo pred razlaganjem, ampak iz njega šele izhajajo. V večini primerov se praznine in/ali nasprotja pokažejo z določeno razlago pravnih besedil, pri čemer lahko ob drugačni razlagi taisti praznine in/ali nasprotja izginejo.

7 Tu ne govorim o razlagalnih izjavah, s katerimi se zgolj poroča ali obvešča o nedoločnosti danega pravnega besedila (»Pravno besedilo B je mogoče razumeti v smislih S1 ali S2«), ampak o takšnih razlagalnih izjavah, ki problem nedoločnosti razrešijo (»Pravno besedilo B vsekakor pomeni S1«). Takšne izjave so podobni Austinovim performativom, ki ničesar ne »opisujejo«, o ničemer ne »poročajo« in niso »resnične ali neresnične« (J. L. Austin 1962: 5); te izjave opravljajo razlago kot govorno dejanje pripisovanja pomena.

8 Guastini 1997.

9 Na neki način vse praznine ustvarijo razlagalci, saj prepoznava praznine predpostavlja razlaganje: npr. po razlagi A neka pravna določila urejajo predmetni primer, medtem ko ga po razlagi B ne urejajo. Razlaga B torej ustvarja praznino, medtem ko jo razlaga A preprečuje. Ob tem je treba dodati, da so vrednostne praznine še posebej odvisne od razlagalčevih vrednostnih sodb.

10 Vsi takšni pojmi so celovito obravnavani v Guastini 2011a. Njihove značilnosti pa so, na kratko, te: a) normativna praznina pomeni odsotnost pravne ureditve nekega primera; b) vrednostna praznina pomeni odsotnost zadovoljive (in obstoj nezadovoljive) ureditve; c) vrednostna hierarhija med dvema normama je vrednostno razmerje, ki ga razlagalec ustvari s primerjalno vrednostno sodbo; č) specificiranje načela pomeni, da se iz njega izvede neizraženo pravilo; d) vzpostavljanje ravnovesja med nasprotnimi načeli pomeni vzpostavitev vrednostne hierarhije med njimi; e) neizražena norma je norma, ki nima nobene uradne ubeseditve v pravnih virih, tj. norma, ki ni smiselni pomen nobenega posamičnega normativnega določila.

11 Glej Guastini 2013.

12 Mimogrede je treba dodati, da so po značilno realistični tezi deontični pojmi (kot sta obveznost, prepoved itd.) in tudi tako imenovani temeljni pravni pojmi (kot sta pravica, oblast itd.) brez vsakršnega pomenskega ozira. Glej npr. Ross (2008 in 1958a) in Olivecrona (1971).

13 Glej Kelsen 1973: 237 in 1991: 3 (kjer odzvanjajo stališča Walterja Dubislava).

14 Prav zaradi tega smo rekli, da ima po logiki stvari razlagalni realizem prednost pred ontološkim realizmom.

15 Glej Gray (1948 : 124 in nasl. in 170): »Konec koncev zakonodajalec izgovarja le besede; sodiščem pa pritiče, da povejo, kaj te besede pomenijo; tj. ona morajo razlagati zakonske akte. […] In to je razlog, da zakonske akte, zakone, obravnavamo kot vir Prava, ne pa kot del Prava samega. […] Sodišča mrtvim besedam zakona dajejo življenje.«; »Lahko bi pozivali, da če je Pravo neke družbe skupek zakonov, ki jih sodišča uporabljajo, potem bi zakone morali razumeti kot del prava samega in ne zgolj kot Pravni vir; da jih morajo sodišča uporabljati neposredno, ne pa da jih obravnavajo kot vodnjak, iz katerega sodišča sama pridobivajo svoja pravila. […] In če bi se zakoni razlagali sami, bi to držalo; vendar se zakoni ne razlagajo sami; njihov pomen razglašajo sodišča in ravno s tistim pomenom, ki ga razglasijo sodišča, ne pa s katerim drugim pomenom, se jih družbi naloži kot Pravo.«

16 Glede ontologije pomenov bom rekel le, da je pomen nekega stavka drugi, domnevno sopomenski stavek. V tem pogledu so tudi pomeni jezikovne danosti.

17 Očitni sklic je Ross 1958a. Glej pa tudi Bulygin 1991.

18 Austin 1995: 14, 112 in nasl.

19 Kelsen 1992: 7 in 1966: 3. pogl.

20 Pravim »skrivoma«, ker se take izjave navadno predstavljajo kot izjave o obstoju norm – »Neizražena norma N pripada pravnemu sistemu S (oz. v njem obstaja)« –, čeprav gre za pristne normativne ubeseditve, tj. ubeseditve povsem »novih« norm.

21 Bobbio 2011.

22 Glej Kelsen 1992: 82 in Ross 1958: 46.

23 Scarpelli 1967.

24 To je v nasprotju s Kelsnovim pogledom. Glej npr. Bulygin 1982.

25 Spoznavne razlagalne izjave je, mimogrede, mogoče razumeti bodisi kot napovedi prihodnjih razlagalnih odločitev pristojnih teles ali pa kot razlagalne usmeritve, ki naj takšne prihodnje odločitve vodijo z oženjem kroga dopustnih pomenov predmetnega besedila.

26 Glej še enkrat Ross 1958a: 2. pogl. In Bulygin 1991.

27 Glej npr. Bulygin 1982.

28 Guastini 2000.

Top of page

References

Bibliographical reference

Riccardo Guastini, « Realistični pogled na pravo in na (s)poznavanje prava », Revus, 27 | 2015, 35–44.

Electronic reference

Riccardo Guastini, « Realistični pogled na pravo in na (s)poznavanje prava », Revus [Online], 27 | 2015, Online since 01 December 2017, connection on 16 December 2017. URL : http://journals.openedition.org/revus/3458 ; DOI : 10.4000/revus.3458

Top of page

About the author

Riccardo Guastini

Profesor filozofije prava. Tarellov inštitut filozofije prava, Univerza v Genovi

Riccardo Guastini
Tarello Institute for Legal Philosophy
Via Balbi 30/18
16126 Genoa
Italy

E-mail: guastini@unige.it

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • OpenEdition Journals