Skip to navigation – Site map
Duševno zdravje

Prof. dr. Andrej Marušič: Za duševno zdravje jutri in dan zatem

Andrej Marušič: For Mental Health of Tomorrow and a Day After
Sanja Temnik
p. 67-75


The section presents the life and work of prof. Andrej Marušič, a psychiatrist and psychologist, who has contributed significantly to the broadening of limits and to deepening of understanding of human psychology, mental health and suicidality as well as to the development of public mental health policy nationwide and worldwide. The section is based on seven ideas of prof. Marušič, each being presented with a quote from one of the seven songs from his own music record. It is concluded with the previously unpublished article One Health Only as the entity of somatic and mental wellbeing.

First, the necessity of an integrated Suicidology is emphasized. Prof. Marušič believed that Suicidology needs to become integrated in the following ways:

1) bio-psycho-socially; 2) between geneticists and environmentalists; 3) across the life span (prospective research needs to be encouraged in order to achieve this goal); 4) between the developed and the developing world; 5) from science to practice; 6) from local research to policy making; 7) from pure cognitive aims on one side (e.g. understanding the nature of the serotonergic system during a suicidal behaviour) to the emotionally coloured on the other (e.g. to have our beloved, who previously attempted suicide, by our side for as long as possible).

An integrated Suicidology would enable a single nomenclature as the basis of the research and professional activities in the frame of a suicide prevention. As prof. Marušič noted, a clear and user-friendly definition of suicidality and its various presentations brings many benefits:

It provides an effective communication between clinicians dealing with people in crisis as it can also provide a guidance for management and an indication of prognosis.

It is an aid for the research, allowing different researchers to study similar patients.

From the public mental health perspective, it helps us compare suicide-related statistics across countries and regions, before and after preventive actions, for validly and reliably.

The definition of a suicide could be formulated in a way that would distinguish this type of death from other (not necessarily fatal) suicide-related behaviours and non-suicide related deaths. It would be based on the following three components:

a) intent - self-destructiveness (yes; no); b) behavior - act of self-destruction (yes; no); c) result - death (yes; no).

For a completed suicide all three components need to be present. An intent and act in the absence of the third component will result in a suicide attempt. Accordingly, the intent in the absence of the second and the third component will represent the most dangerous form of a suicidal ideation. In a deliberate self-harm with or without a fatal outcome, we hardly speak about a suicidal intent. In euthanasia there is no suicidal act. However, the suicidal intent can be present. The latter will result in death without a self-inflicted behaviour. What remains are two options: the suicide-less state and the non-suicidal death.

As far as a suicide prevention in the 21st Century is concerned, prof. Marušič sees it as a cooperative effort of activists from various levels of society: suicide attempt survivors (I), non-governmental organizations and volunteers (II), primary healthcare (III) and mental health professionals (IV). National (mental) health legislation should, first and foremost, be user-friendly and therefore should encompass the following: an active participation of the user of healthcare services (I), a (personal) treatment efficiency (II), a wide choice of treatment methods (III), an equality and absence of discrimination (IV), a local nature of work including a suitable regional arrangement of small hospitals (V), a security of the user and his or her close ones as well as (mental) health professionals and their co-workers (VI), an autonomous and empowered user who needs to be adequately informed (VII), an inclusion and cooperation of the family and the close ones (VIII), respect for the user (no patronizing!) (IX), a choice of the least restrictive treatment method (X), an encouragement of advocacy (XI) and constant re-evaluation of the capacity for an informed consent and an autonomous decision-making (XII).

Contemporary technology enables us to add new dimensions to health care, e.g. the implementation of internet and communication technologies (ICT) as enrichment to the standard care in various sub-disciplines of medicine and related fields. Prof. Marušič supported and helped to develop the so-called e-Health in Slovenia. His project e-Depression is a perfect example of ICT’s efficient use in optimizing and improving the possibilities of information exchange, treatment progress monitoring and availability of professional consulting for people suffering from depression, with the goal of empowering the patients and their caregivers as well as reducing the overall financial burden of the treatment.

Prof. Marušič was very well aware of the fact that suicide is a process and not merely a self-destructive act. He emphasized the notion of suicidality beyond suicide. With the help of his colleagues he developed the Suicide Ideation and Behavior Questionnaire (SIBQ) which contains five questions about suicide ideation, four questions about suicide behavior, one question about the individual’s wish to die and two questions about familiarity of suicide. Each level of the questionnaire takes into account recent life events and ongoing vulnerabilities.

His vision for the Suicidology of 21st Century sees the field as integrated (I), continuous (II), global (III) as well as local (IV), with a wholistic nature (V), flexible (VI), and human-oriented (VII). Prof. Marušič never ran out of ideas for new approaches to studying and researching mental health. Among others, he planned to start a research project on identification of factors which would predict a suicide attempt in the year following a previous suicide attempt. There really is not much else to say than: “Thank you, Andrej, for being the inspiration you are.”

Top of page

Full text

1Izbor avtorskih ugotovitev in misli predstavlja vizijo in poglede Andreja Marušiča na suicidologijo in javno duševno zdravje 21. stoletja. V upanju in z željo, da bi bralce spodbudili k razmišljanju, kritični presoji ter udejanjanju pozitivnih sprememb na ožjem ali širšem področju duševnega zdravja in z njim povezane zakonodaje. Za uvod v vsak vsebinski podsklop je uporabljen citat besedila ene izmed sedmih Andrejevih uglasbenih pesmi.

1 Naj cvetijo nama iste rože: Ena sama, integrirana suicidologija

2Andrej Marušič se je zavzemal za integracijo suicidologije kot vede. Da bi suicidologija v 21. stoletju zmogla doseči vse svoje zastavljene cilje, jo je treba integrirati v več pogledih:

a) biološko, psihološko in družbeno, da bi lahko razumeli samomor v vsej njegovi kompleksnosti,
b) genetsko in okoljsko, da bi lahko razumeli interakcijo med geni in okoljem v primeru samomora,
c) longitudinalno spremljanje samomorilnega tveganja, da bi lahko razumeli intrapersonalno samomorilno ogroženost v različnih obdobjih posameznikovega življenja,
d) v razvitem in razvijajočem se svetu, da bi lahko promovirali kontinuirano in produktivno izmenjavo znanja med obema svetovoma,
e) med raziskovanjem in preprečevanjem samomora, da bi lahko uspešno uporabili raziskovalne rezultate pri načrtovanju strategij za preprečevanje samomora po svetu,
f) med lokalnim in globalnim preprečevanjem samomora, da bi lahko znižali globalne samomorilne količnike na podlagi večjega števila in izboljšane finančne podpore projektom čez celotno obdobje trajanja,
g) med ljudmi, ki imajo tako ali drugače opraviti s samomorom: raziskovalci, delavci na terenu, načrtovalci in izvajalci javnozdravstvene politike, sorodniki in bližnjimi osebami ter osebami, ki so preživele poskus samomora, da bi lahko dosegli tako »racionalne«' kot »čustvene« cilje, tj. denimo znižali državne samomorilne količnike ali pred samomorom obvarovali tiste, ki jih imamo radi.

2 Ko silim vate, med vaju: Ena sama, enotna nomenklatura

3Integracija suicidologije bi omogočila razvoj in vzpostavitev poenotene nomenklature na osnovi visoko kakovostnega raziskovalnega in praktičnega dela. Takšna nomenklatura bi lahko sočasno dosegla več ciljev: (I) predstavljala bi orodje učinkovite komunikacije med kliniki, (II) pomenila bi stabilno osnovo raziskovanja, (III) s perspektive javnega duševnega zdravja pa bi omogočila (veljavno in zanesljivo) primerjavo regionalnih in nacionalnih statističnih podatkov, vezanih na samomorilnost, pred implementacijo preventivnih dejavnosti in po njej.

  • 1 Centers for Disease Control (CDC).

4V skladu z Operativnimi kriteriji za opredelitev samomora (Operational Criteria for Determination of Suicide)1 so ključni elementi, ki samomor ločijo od smrti zaradi naravnih vzrokov (ne, ne, ni opredeljivo), smrti zaradi poškodbe (da, ne, ni opredeljivo) in uboja (da, da, s strani drugih):

  • smrt kot rezultat poškodbe (da),

  • gre za samopoškodbo (da) in

  • namerna izvedba (s strani sebe).

5Podobno Andrej Marušič predlaga, da bi se kot bistveni elementi, ki izvršen samomor ločujejo od drugih (ne nujno smrtnih) vedenj, ki so povezana s samomorom, in smrti, ki s samomorom niso povezane, pojmovali:

  • namen: samouničevalnost (da, ne),

  • vedenje: samouničevalni akt (da, ne) in

  • rezultat: smrt (da; ne).

6S tem bi bilo samomorilna in nesamomorilna stanja pri posamezniku mogoče sistematično diferencirati po ureditvi, ki jo predstavlja Tabela 1.

Tabela 1. Nesamomorilna (2) in samomorilna (6) stanja pri posamezniku, opredeljena na osnovi treh komponent: namena, dejanja ter smrti kot končnega izida.




Rezultat: smrt


Nesamomorilno stanje




Nesamomorilna smrt




Samopoškodovalno vedenje: klic na pomoč




Samopoškodovalno vedenje: smrtni izid




Samomorilna ideacija




Samomorilni poskus








Izvršeni samomor




3 Njih skrbijo le naše sanje: Preprečevanje samomorov v 21. stoletju

7Samomorilno tveganje lahko preprečujemo na več stopnjah posameznikovega duševnega stanja: (I) v primeru duševne stiske, (II) v primeru duševne motnje in (III) po poprejšnjem samomorilnem poskusu. Z dobrim nacionalnim programom duševnega zdravja lahko dosežemo učinkovito destigmatizacijo negativnega duševnega zdravja ter izboljšamo asertivno promocijo pozitivnega duševnega zdravja. Odzivna in dobro načrtovana mreža zdravstvene in družbene skrbi, ki je povezana s potencialnimi viri izboljšanja te skrbi, denimo s sfero vzgoje in izobraževanja ter z inovacijami, usmerjenimi v optimizacijo procesov ali dvig kakovosti storitev. Prav na vrhu pa je zakonodaja za področje duševnega zdravja, ki med drugim določa ustrezno ravnanje v primeru slehernega samomorilnega poskusa.

Slika 1. Piramida izvajalcev prevencije samomora v družbi.

Slika 1. Piramida izvajalcev prevencije samomora v družbi.
  • 2 John Mann in drugi. Suicide Prevention Strategies: A Systematic Review. JAMA, 16/2005, 2064–2074.
  • 3 Journal of the American Medical Association.

8Med številnimi publikacijami Andreja Marušiča najdemo tudi izčrpen sistematični pregled strategij za preprečevanje samomora v svetu,2 ki so ga v visoko priznani mednarodni reviji JAMA3 v skupnem avtorstvu objavila sama najbolj cenjena imena sodobne suicidologije. Strategije za preprečevanje samomora v splošnem sicer lahko razdelimo na družbeno utemeljene (A) in strategije za visoko rizične skupine (B).

9Družbeno utemeljene preventivne strategije vključujejo:

  • zmanjšanje dostopnosti do sredstev za samomor (orožje, plini, nevarna zdravila ali druge substance, ograjevanje železniških tirov in mostov in podobno),

  • javno izobraževanje,

  • politiko zaposlovanja in ukrepanja glede brezposelnosti,

  • medijsko poročanje,

  • posvečanje več pozornosti drogam oz. substancam, ki imajo učinek dezinhibicije,

  • primarno preventivo.

10Strategije za visoko rizične skupine pa temeljijo na:

  • prepoznavanju in obravnavanju duševnih motenj ter samomorilnega tveganja,

  • kriznih intervencijah,

  • izboljšani dostopnosti do storitev za duševno zdravje,

  • usposabljanju strokovnjakov za duševno zdravje,

  • usposabljanju oseb, ki potencialno prihajajo v stik z osebami, ki trpijo za duševno motnjo,

  • sekundarni preventivi.

11Dobre strategije za prevencijo samomora po Andreju Marušiču odlikujejo:

  1. dostopnost različnih možnosti upravljanja, pri čemer se lahko izbere najmanj restriktivna,

  2. vpletenost uporabnikov (dobra ozaveščenost, možnost odločanja),

  3. spoštovanje uporabnikov (brez diskriminacije ali pokroviteljstva),

  4. zaščita (uporabnikov, izvajalcev storitev, strokovnjakov) brez predsodkov,

  5. sodelovanje,

  6. lokalnost globalno utemeljene, celostne, integrirane, kontinuirane, fleksibilne in na človeka usmerjene skrbi za duševno zdravje,

  7. učinkovito zniževanje tako splošnih kot specifičnih samomorilnih količnikov.

4 Pojdi, pojdi z mano na hrib: Zakonodaja in (eno samo) zdravje

12Dandanes smo že presegli navidezno dihotomijo med »duševnim« in »telesnim« in tako vse bolj osvajamo zavedanje o enem samem zdravju, ki je vselej preplet obeh razsežnosti človekovega delovanja. Šele na tej podlagi bi bila mogoča enakopravna obravnava telesnega in duševnega zdravja v klinični praksi, na vseh ravneh zdravstva, brez podcenjevanja duševnega zdravja na eni strani in brez podcenjevanja sovplivanja med telesnim in duševnim zdravjem na drugi strani.

  • 4 Po Thronicroft in Szmukler, 2005.

13Andrej Marušič je bil velik zagovornik t. i. »pacientu prijazne« zakonodaje o duševnem zdravju,4 ki naj upošteva oziroma vključuje:

  1. aktivno sodelovanje uporabnika psihatričnih in drugih storitev na področju duševnega zdravja,

  2. (osebno) učinkovitost zdravljenja,

  3. široko izbiro metod zdravljenja,

  4. enakopravnost, predvsem pa odsotnost diskriminacije,

  5. lokalno delo, vključujoč enakomerno razporeditev majhnih bolnišnic,

  6. varnost uporabnika, njegove ali njene družine oziroma bližnjih oseb ter zdravstvenih in drugih delavcev s področja duševnega zdravja,

  7. avtonomnega in polno opolnomočenega uporabnika, kar predpostavlja ustrezno informiranost,

  8. sodelovanje družine oziroma bližnjih oseb,

  9. spoštovanje uporabnika (brez pokroviteljstva!),

  10. izbiro najmanj restriktivne metode zdravljenja,

  11. podporo razvoju zagovorništva,

  12. konstantno preverjanje zmožnosti za informirano soglasje oziroma avtonomno odločanje.

5 Strast razume že z dotikom: Novi pristopi k skrbi za (duševno) zdravje v 21. stoletju

14Sodobna tehnologija odpira številna nova vrata tudi na področju skrbi za zdravje, in sicer tako v pogledu promocije pozitivnega in prevencije negativnega zdravja kot pri optimizaciji zdravstvenih storitev in procesov zdravljenja. Tako imenovano e-zdravje, ki se nanaša na implementacijo internetne in drugih tehnologij v okvir zdravstvenih storitev, je deležno vse več pozornosti v strokovnih in širših družbenih krogih. Na področju duševnega zdravja lahko te tehnologije standardno zdravstveno oskrbo oseb z duševno motnjo izboljšajo na podlagi bolj učinkovitega spremljanja obolelih v procesu zdravljenja, njihovega opolnomočenja ter optimizacije materialnih in drugih virov. V slovenskem okolju je klinična študija Andreja Marušiča, E-depresija, prvi sistematični raziskovalni projekt na to temo. Gre za spremljanje oseb z depresivno motnjo ob pomoči spletnega portala,5 pri katerem imajo oboleli med drugim dostop do izčrpnih informacij o svoji bolezni in možnost kontinuiranega stika s strokovnjakom za duševno zdravje.

6 Dušo ranili so mi do krvi: Samomorilnost: več (in že prej) kot samomor

15R. Rolheiser (1998) je zapisal, da žrtev samomora umre, tako kakor žrtev telesne bolezni ali poškodbe, proti svoji volji. Ljudje lahko umrejo denimo za srčnim zastojem, kapjo, rakom, aidsom ali zaradi nezgod. Pri samomoru gre načeloma za enako smrt, le da pomeni ta nekakšen »čustveni srčni zastoj«, »čustveno kap«, »čustvenega raka«, »čustveni aids« ali »čustveno nezgodo«. Samomor kot sklepno dejanje človeškega življenja je torej v svojem bistvu povsem primerljiv z drugimi oblikami smrti.

16Stopnje posameznikove samomorilnosti oziroma samomorilne ogroženosti v danem trenutku ni mogoče presojati zgolj na podlagi izvedbe suicidalnega dejanja ali končnega izida tega dejanja, tj. na podlagi tega, ali je posameznik umrl ali ne. Na prvi pogled se morda sliši paradoksno, a drži: poskus samomora lahko generira višja stopnja dejanske samomorilnosti kot pa izvršeni samomor. Suicidalnost lahko razumemo kot funkcijo posameznikovega samouničevalnega namena in dejanja, o katerih je bil govor že v 2. poglavju. Gre torej za dinamično vrednost. Namen pa je lahko zelo visok tudi, kadar ob dejanju posameznik ne umre.

17Samomor ni le končno dejanje smrti, marveč tudi dalj časa trajajoč proces, ki poteka stopenjsko, od nespecifične negativne misli prek bolj poglobljenega suicidalnega razmišljanja do aktivnega udejanjanja samouničevalnih teženj in naraščajoče želje po smrti. Prej kot posameznika prepoznamo na hierarhični lestvici naraščajoče samomorilnosti, večje so možnosti za učinkovito interveniranje in preprečevanje samomorilnih dejanj.

  • 6 Vprašalnik obstaja tako v slovenskem kot v angleškem jeziku. Naziv angleške različice je Suicide Id (...)

18Na tem mestu kaže omeniti vprašalnik za sistematično oceno posameznikovega samomorilnega tveganja, ki ga je Andrej Marušič razvil ob pomoči svojih sodelavcev. Gre za Vprašalnik samomorilnih misli in vedenja,6 ki identificira stopnjo samomorilnega procesa, na kateri posameznik v danem trenutku je. Zajema pet vprašanj, ki se nanašajo na suicidalno ideacijo; štiri vprašanja, ki zajemajo samomorilno vedenje; eno vprašanje se nanaša na posameznikovo željo po smrti; zadnji dve pa pokrivata informacije o samomorilnih poskusih in samomorih v posameznikovi družini. Vsaka raven upošteva tako nedavne življenjske dogodke (ti samomorilni proces lahko pospešijo ali ga upočasnijo) kot prisotne ranljivosti (te celostno posameznikovo samomorilnost vzdržujejo na nižji ali višji ravni). Faktorska analiza da tri faktorje: (I) ideacijo, (II) vedenje in (III) familiarnost, pri čemer želja po smrti korelira z vsakim izmed njih. Vprašalnik je mogoče uporabljati v raziskovalne ali klinične namene.

Tabela 2. Stopnje samomorilnega procesa, ki jih pokriva Vprašalnik samomorilnih misli in vedenja.






















7 Saturn gleda z neba: Novi znanstveno-raziskovalni pristopi k (duševnemu) zdravju

  • 7 Gre za raziskovalni projekt GENESuIS, katerega predlog je že sprejela Agencija za raziskovalno deja (...)

19Andrej Marušič je med drugim načrtoval raziskovalni projekt7 na temo identifikacije dejavnikov, ki bi napovedovali samomorilni poskus v enem letu po predhodnem posameznikovem poskusu samomora. Pri tem bi šlo za relativno nov metodološki pristop, ki bi genetske in psihološke dejavnike samomorilnega tveganja povezal s sociodemografskimi podatki.

20Nadalje je opozarjal na pogosto spregledane dejavnike samomorilne ogroženosti, ki so bili do danes deležni zelo malo raziskovalne pozornosti, denimo (I) odnos med telesno in duševno dimenzijo bolečine, (II) individualno in ekološko merjena socialna deprivacija ter z njo povezan občutek manjvrednosti ter (III) zadovoljstvo z zakonskim stanom.

21Vizija Andreja Marušiča za suicidologijo 21. stoletja vedi pripisuje naslednje značilnosti:

  1. integriranost,

  2. kontinuiranost,

  3. globalnost,

  4. lokalnost,

  5. celosten značaj,

  6. fleksibilnost,

  7. orientiranost na človeka in njegovo dobrobit.

Top of page


1 Centers for Disease Control (CDC).

2 John Mann in drugi. Suicide Prevention Strategies: A Systematic Review. JAMA, 16/2005, 2064–2074.

3 Journal of the American Medical Association.

4 Po Thronicroft in Szmukler, 2005.

5 Ogled portala je možen na spletni strani:

6 Vprašalnik obstaja tako v slovenskem kot v angleškem jeziku. Naziv angleške različice je Suicide Ideation and Behavior Questionnaire (SIBQ).

7 Gre za raziskovalni projekt GENESuIS, katerega predlog je že sprejela Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Projekt pa (za zdaj) ni bil izvajan.

Top of page

List of illustrations

Title Slika 1. Piramida izvajalcev prevencije samomora v družbi.
File image/png, 213k
Top of page


Bibliographical reference

Sanja Temnik, « Prof. dr. Andrej Marušič: Za duševno zdravje jutri in dan zatem », Revus, 10 | 2009, 67-75.

Electronic reference

Sanja Temnik, « Prof. dr. Andrej Marušič: Za duševno zdravje jutri in dan zatem », Revus [Online], 10 | 2009, Online since 13 January 2012, connection on 18 January 2019. URL : ; DOI : 10.4000/revus.1041

Top of page

About the author

Sanja Temnik

By this author

Top of page


All rights reserved

Top of page
  • OpenEdition Journals