Skip to navigation – Site map

HomeNuméros52Key papersZadeva Jamarji

Key papers

Zadeva Jamarji

The case of the speluncean explorers
Lon L. Fuller
Translated by Jože Kristan

Abstracts

This article takes the form of a fictitious Supreme Court decision of the Republic of Newgarth, representing an engaging remake of Carneades' plank thought experiment. After a group of cave explorers was trapped by a landslide, they faced death by starvation. To survive, they decided to randomly select, kill, and eat one member of their group. Upon rescue, the survivors were charged with murder, for which the mandatory sentence is capital punishment. The Supreme Court decision examines the facts from various legal perspectives. Through five judicial opinions, the author outlines key questions and differences in Western legal philosophy following World War II. Each opinion embodies a distinct approach—from ideological legal positivism, natural law doctrine, purposive statutory interpretation, and pragmatic consequentialism to institutional conservatism. With a vivid portrayal of the interplay between morality, legal interpretation, judicial discretion, and the boundaries of law, the author encourages critical reflection on the moral and philosophical foundations of judicial decision-making. | This is a Slovenian translation of the original English text from 1949: Lon L. Fuller, The Case of the Speluncean Explorers, Harvard Law Review, 62(4), 616–645.

Top of page

Full text

Na Vrhovnem sodišču Republike Newgarth leta 4300

1Obtoženi so bili pred Sodiščem splošne pristojnosti v okrožju Stowfield v postopku zaradi kaznivega dejanja umora spoznani za krive in obsojeni na smrt z obešenjem. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava so se pritožili na Vrhovno sodišče Republike Newgarth. Dejstva primera so zadovoljivo opisana v mnenju predsednika sodišča.

Mnenje predsednika, sodnika Truepennya

2Vsi štirje obtoženi so člani Jamarskega društva, ljubiteljskega združenja raziskovalcev jam. V začetku maja 4299 so skupaj z Rogerjem Whetmorom, ki je bil tedaj tudi član društva, vstopili v notranjost ene od kraških jam, ki so značilne za Osrednjo newgarthsko planoto. Ko so bili od vhoda v jamo že nekoliko oddaljeni, se je sprožil zemeljski plaz. Težke skale so popolnoma zaprle edini znani pristop do jame. Ko so se jamarji zavedeli težavnosti svojega položaja, so se namestili v bližini zasutega vhoda, kjer naj bi počakali, da reševalci odstranijo zaporo, ki jim je preprečevala izhod iz podzemne ječe. O tem, da se Whetmore in obtoženi niso vrnili domov, so tajnika društva obvestile njihove družine. Izkazalo se je, da so jamarji na sedežu društva pustili sporočilo o lokaciji jame, ki so jo nameravali obiskati. Tja je bila hitro poslana reševalna skupina.

3Reševanje se je izkazalo za zelo zahtevno nalogo. Prvotno skupino reševalcev je bilo treba večkrat okrepiti z dodatnim osebjem in opremo. Njihova dostava na oddaljeno in osamljeno območje, kjer je jama, je bila povezana z velikimi stroški. Začasno je bil postavljen velik tabor za delavce, inženirje, geologe in druge strokovnjake. Odstranjevanje plazu je bilo večkrat ustavljeno zaradi novih plazov. V enem od njih je umrlo deset delavcev, ki so sodelovali pri čiščenju vhoda. Blagajna jamarskega društva se je zaradi reševanja hitro izpraznila. Preden je bilo reševanje končano, je bilo porabljenih osemsto tisoč frelarjev, ki so bili delno zbrani s prispevki občanov in delno z donacijo države. Do uspeha je končno prišlo 32. dan potem, ko so možje stopili v jamo.

4Ker je bilo znano, da so imeli jamarji s seboj le pičle zaloge hrane in da v jami ni živali in rastlin, s katerimi bi se lahko prehranjevali, je kmalu vse zaskrbelo, da bodo možje umrli od lakote, še preden bodo lahko prišli v stik z njimi. Šele 20. dan ujetništva je bilo prvič ugotovljeno, da so jamarji s seboj v jamo vzeli prenosno brezžično napravo za sprejem in oddajo sporočil. V reševalnem taboru so hitro namestili podobno napravo in vzpostavili govorno zvezo z nesrečniki v gori. Ti so želeli izvedeti, koliko časa bo potrebnega za njihovo rešitev. Odgovorni projektni inženirji so jim odgovorili, da bo potrebnih najmanj deset dni, četudi medtem ne pride do novih plazov. Nato so jamarji vprašali, ali je prisoten kakšen zdravnik, in povezali so jih z ekipo medicinskih strokovnjakov. Ujeti možje so opisali razmere in količino živeža, ki so ga vzeli s seboj. Vprašali so tudi za mnenje zdravnika, ali bodo lahko preživeli brez hrane nadaljnjih deset dni. Vodja zdravniške ekipe jim je odgovoril, da je za to malo možnosti. Brezžična naprava v jami je nato obmolknila za osem ur. Ob ponovni vzpostavitvi stika je moški na zvezi želel še enkrat govoriti z zdravniki. K napravi je pristopil vodja zdravniške ekipe in Whetmore, ki je govoril v svojem imenu in v imenu obtoženih, je vprašal, ali bi lahko preživeli nadaljnjih deset dni, če bi jedli meso enega izmed njih. Vodja zdravnikov je z nejevoljo odgovoril pritrdilno. Whetmore je nato vprašal, ali bi bilo priporočljivo, da bi z žrebom določili, koga izmed njih naj pojedo. Na to ni hotel odgovoriti nobeden od prisotnih zdravnikov. Whetmore je potem še vprašal, ali je med prisotnimi kak sodnik ali drug predstavnik oblasti, ki bi lahko odgovoril na to vprašanje. Nihče od prisotnih v reševalnem taboru ni želel prevzeti vloge svetovalca v tej zadevi. Whetmore je spet vprašal, ali bi kak pastor ali duhovnik odgovoril na njihovo vprašanje. Nihče tak se ni našel. Potem iz jame ni prišlo nobeno sporočilo več in predpostavljalo se je, da so se izpraznile električne baterije v brezžični napravi jamarjev (kot se je pokazalo kasneje, je bila ta predpostavka napačna). Ko so bili ujeti možje končno rešeni, je bilo ugotovljeno, da je bil 23. dan od vstopa v jamo ubit Whetmore, ki so ga družabniki nato tudi pojedli.

5Po izpovedbah obtoženih, podanih pred poroto, je bil Whetmore tisti, ki je prvi predlagal, da je morda lahko hrana, brez katere bi bilo preživetje nemogoče, tudi meso enega od njih. Whetmore je tudi prvi predlagal, da bi izbiro žrtve opravili naključno, pri čemer je omenil par kock, ki ju je imel slučajno s seboj. Obtoženi sprva niso bili naklonjeni uporabi tako brezupnega načina izbire, vendar so se po prej omenjenem brezžičnem pogovoru končno strinjali z njegovim predlogom. Po daljši razpravi o matematičnih vprašanjih, ki so povezana s tem, so končno prišli do dogovora o izbiri žrtve z metanjem kock.

6Pred metanjem kock pa je Whetmore izjavil, da umika soglasje, saj se je po razmisleku odločil, da naj se počaka še en teden, preden bi uresničili tako strašen in nenavaden dogovor. Drugi so mu očitali zlorabo zaupanja in nadaljevali z metanjem kock. Ko je prišel na vrsto Whetmore, je eden od soobtoženih kocki vrgel namesto njega, potem pa ga je vprašal, ali bi metu lahko očital nepoštenost. Whetmore je odgovoril, da mu nepoštenosti ne more očitati. Met mu ni bil naklonjen, zato so ga družabniki ubili in pojedli.

7Obtoženi so bili po reševanju in potem, ko so jih odpustili iz bolnišnice, kamor so bili sprejeti zaradi podhranjenosti in šoka, obtoženi za umor Rogerja Whetmora. Na sojenju je po koncu pričevanj vodja porote (po poklicu je pravnik) vprašal sodišče, ali bi se porota morda lahko omejila na sklep, s katerim bi ugotovila dejstva, sodišču pa bi prepustila, da iz njih potegne zaključke. Po krajši razpravi so se tožilec in zagovorniki obtoženih strinjali s tem postopkovnim predlogom, kar je sodišče upoštevalo. V daljšem sklepu je porota ugotovila dejansko stanje, kot sem ga pravkar predstavil. Obenem je še odločila, da obtožene spoznava za krive očitanega kaznivega dejanja, če njihova krivda izhaja iz ugotovljenih dejstev. Na podlagi tega sklepa je razpravni sodnik razsodil, da so obtoženi krivi umora Rogerja Whetmora. Sodnik jih je nato obsodil na smrt z obešenjem, saj mu newgarthsko pravo ne daje diskrecijske pravice do drugačne odmere kazni. Po razpustitvi porote so njeni člani na vodjo izvršne oblasti naslovili pismo, v katerem prosijo, da se kazen spremeni v šestmesečni zapor. Podobno pismo je na vodjo izvršne oblasti naslovil tudi razpravni sodnik. Doslej na pismi ni bilo odziva, saj vodja izvršne oblasti očitno čaka na našo odločitev o pritožbi zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

8Ko se ukvarjam s tem izrednim primerom, se mi zdi, da sta porota in razpravni sodnik ravnala ne le pošteno in modro, ampak tudi edino tako, kot jima je dopuščalo pravo. Jezik našega zakona je dobro poznan: »Kdor drugemu naklepoma vzame življenje, se kaznuje s smrtjo.« (Kazenski zakonik newgarthske republike, člen 12-A). Ta zakon ne dopušča nobene izjeme, ki bi jo lahko uporabili v tem primeru, ne glede na to, kako zelo bi nam sočutje narekovalo, da bi upoštevali tragične okoliščine, v katerih so se obtoženi znašli.

9V primerih, kakršen je ta, se zdi, da je institut pomilostitve, ki je v pristojnosti izvršne veje oblasti, najbolj ustrezen način ublažitve zakonske strogosti, zato kolegom predlagam, da se pridružimo pozivoma, ki sta ju porota in razpravni sodnik naslovila na vodjo izvršne oblasti. Ni razloga za skrb, da pobude za pomilostitev ne bi bile uspešne, saj prihajajo od tistih, ki so zadevo proučili, pri čemer so se lahko temeljito seznanili z vsemi okoliščinami. Malo je verjetno, da bi vodja izvršne oblasti zavrnil te pobude, ne da bi tudi sam izvedel vsaj tako obširna zaslišanja, kot so jih opravili udeleženci postopka, ki je trajal tri mesece. Izvedba tovrstnih zaslišanj (v resnici bi pomenila obnovitev sodnega postopka) bi se le stežka skladala z običajnim razumevanjem funkcije izvršne veje oblasti. Menim, da zato lahko domnevamo, da bodo obtoženi deležni neke vrste milosti. Če se to zgodi, potem bo pravici zadoščeno, ne da bi pri tem okrnili črko ali duha naših zakonov in ne da bi na kakršenkoli način spodbujali nespoštovanje prava.

Mnenje sodnika Fosterja

10Osupel sem, da je predsednik sodišča v želji, da bi se izognil zadregam tega tragičnega primera, izbral in svojim kolegom predlagal rešitev, ki je tako očitno vprašljiva. Verjamem, da je v tem primeru na preizkušnji nekaj več kot zgolj usoda teh nesrečnih jamarjev; na preizkušnji je zakon naše zdrave pameti. Če to sodišče razsodi, da so ti ljudje po našem pravu zagrešili zločin, potem je tudi naše pravo obsojeno pred sodiščem zdrave pameti, ne glede na to, kaj se zgodi z osebami, vpletenimi v to pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevanje, da nas pravo, ki ga sprejemamo in razlagamo, sili v odločitev, ki se je sramujemo in od katere lahko zbežimo le s pozivanjem k ukrepu, ki je odvisen od osebne kaprice izvršne oblasti, je po mojem mnenju enako priznanju, da si newgarthsko pravo nič več ne prizadeva, da bi utelešalo pravičnost.

11Osebno ne verjamem, da naše pravo narekuje pošasten zaključek, da so ti ljudje morilci. Nasprotno, verjamem, da so po pravu nedolžni vsakršnega zločina. Tak zaključek utemeljujem na dveh neodvisnih podlagah, od katerih je že vsaka zase zadostna za oprostitev obtoženih.

12Prva od teh podlag temelji na predpostavki, ki lahko izzove ugovore, dokler ni dobro proučena. Moje stališče je, da postavljeno ali pozitivno pravo newgarthske republike, vključno z vsemi svojimi zakoni in precedensi, v tem primeru ni uporabno in da ta primer namesto tega ureja tisto, kar so starodavni pisci v Evropi in Ameriki imenovali »naravno pravo«.

13To stališče temelji na mnenju, da je naše postavljeno pravo utemeljeno na možnosti sobivanja ljudi v družbi. Ko se pojavijo okoliščine, v katerih sobivanje ljudi postane nemogoče, ni več izpolnjen pogoj, na katerem temeljijo vsi naši precedensi in zakoni. Ko ta pogoj izgine, po mojem mnenju izgubi veljavo tudi naše pozitivno pravo. Čeprav nismo navajeni uveljavljati maksime cessante ratione legis, cessat et ipsa lex za naše postavljeno pravo v celoti, sam verjamem, da bi v obravnavanem primeru to maksimo morali uporabiti na omenjeni način.

14Mnenje, da vse postavljeno pravo temelji na možnosti sobivanja ljudi, zveni nenavadno, a ne zato, ker bi bila nenavadna resnica, ki jo vsebuje, temveč zato, ker je resnica tako očitna in prodorna, da jo imamo redkokdaj priložnost ubesediti. Z njo je kakor z zrakom, ki ga dihamo; ta tako močno prežema naše bivanjsko okolje, da pozabimo, da obstaja, dokler nam ga nenadoma ne odvzamejo. Katerekoli že posamične cilje zasledujejo različna področja našega prava, ob razmisleku postane jasno, da so vsa namenjena olajšanju in izboljšanju sobivanja ljudi ter urejanju njihovih medsebojnih odnosov na pošten in pravičen način. Ko se predpostavka, da ljudje lahko sobivajo, izkaže za neresnično, kot se je to očitno zgodilo v izjemnih okoliščinah pred nami, ko je preživetje omogočal le odvzem življenja drugemu, potem temeljne predpostavke, na katerih temelji ves naš pravi red, izgubijo smisel in veljavo.

15Če bi do tragičnega dogodka prišlo le miljo stran od ozemeljskih meja newgarthske republike, se ne bi nihče pretvarjal in vztrajal, da se mora naše pravo uporabiti za ta primer. Zavedamo se, da je sodna pristojnost utemeljena na teritorialnem načelu. Razlogi za to načelo niso samoumevni in so le malokrat podvrženi proučevanju. Ocenjujem, da je to načelo podprto z domnevo, da je mogoče naložiti enoten pravni red neki skupini ljudi le, če ti ljudje živijo skupaj v mejah nekega ozemlja. Predpostavka, da ljudje lahko sobivajo v skupini, je podlaga teritorialnega načela in vsega prava. Jaz pa trdim, da obravnavani primer presega veljavo našega pravnega reda ne le v moralnem smislu, pač pa tudi geografsko. Če upoštevamo namen prava in oblasti ter predpostavke, na katerih temelji naše postavljeno pravo, so bili ti možje v trenutku, ko so sprejeli usodno odločitev, tako daleč od našega pravnega reda, kot če bi bili tisoč milj oddaljeni od naših meja. Celo v fizičnem smislu je bila njihova podzemna ječa ločena od naših sodišč in drugih organov s trdno skalnato pregrado, ki jo je bilo mogoče odstraniti šele z izjemnimi in dolgotrajnimi napori.

16Ugotavljam torej, da v času, ko so obtoženi vzeli življenje Rogerju Whetmoru, ti niso bili – če uporabim privlačen staromodni izraz piscev devetnajstega stoletja – v »stanju družbe«, temveč so bili v »naravnem stanju«. Posledica tega pa je, da zanje uporabno pravo ni postavljeno pravo Republike Newgarth, temveč je to pravo, ki je izpeljano iz načel, ki ustrezajo okoliščinam njihovega položaja. Brez zadržkov trdim, da so po teh načelih brez vsake krivde.

17Kar so ti možje storili, je bilo storjeno v skladu z dogovorom, ki so ga sprejeli vsi, prvi pa ga je predlagal Roger Whetmore sam. Ker se je izkazalo, da so zaradi njihovega izredno težavnega položaja neuporabna običajna načela, ki urejajo medčloveške odnose, so morali nujno oblikovati novo ustavno pogodbo, primerno položaju v katerem so se znašli.

18Že od antike naprej velja, da je najosnovnejše načelo prava ali oblast najti v pojmu pogodbe ali dogovora. Stari misleci, predvsem v obdobju med letoma 1600 in 1900, so samo oblast utemeljevali na domnevi izvirne družbene pogodbe. Skeptiki so opozarjali, da ta teorija nasprotuje znanim zgodovinskim dejstvom in da ni znanstvenih dokazov, ki bi podpirali domnevo, da je bila katera koli oblast kdaj ustanovljena na takšen način. Moralisti so odgovarjali, da čeprav je družbena pogodba zgodovinsko gledano fikcija, pojem pogodbe ali dogovora predstavlja edino etično utemeljitev oblastnih pristojnosti, vključno s tistimi, ko omogočajo odvzem življenja. Oblastne pristojnosti je mogoče moralno utemeljiti le s tem, da so to pristojnosti, s katerimi bi se razumni ljudje strinjali in jih sprejeli, če bi bili soočeni s potrebo po izgradnji nekega novega reda, ki bi omogočil njihovo skupno življenje.

19Na srečo Republika Newgarth danes ni obremenjena s težavami, ki so pestile antične mislece. Znano zgodovinsko dejstvo je, da je bila naša oblast ustanovljena s pogodbo, torej s prostovoljnim dogovorom ljudi. Arheološki dokazi neizpodbitno potrjujejo, da so se preživeli po holokavstu prostovoljno združili v prvem obdobju po »Veliki spirali«, ko so oblikovali tudi ustavno pogodbo. Sofistični pisci so sicer spraševali, na kakšni podlagi naj bi bili ti daljni pogodbeniki pristojni zavezovati bodoče rodove, a dejstvo je, da je naša oblast neprekinjeno povezana s to izvirno pogodbo.

20Če imajo torej naši rablji pooblastilo, da človeku vzamejo življenje, če so izvršitelji pooblaščeni, da kršitelje najemniških pogodb postavijo na cesto, in če so naši policisti pooblaščeni, da v ječo vržejo pijane razgrajače, najdejo te pristojnosti moralno upravičenje v izvirnem dogovoru naših prednikov. In če za našo pravno ureditev nismo sposobni najti boljšega temelja kot je družbena pogodba, kako bi potemtakem lahko pričakovali od lačnih nesrečnikov, da bodo našli boljši temelj za ureditev, ki so jo vzpostavili med sabo?

21Verjamem, da utemeljitev, ki sem jo ravnokar predstavil, ne dopušča racionalnega ugovora. Zavedam se, da bo verjetno sprejeta s precejšnjim nelagodjem številnih, ki berejo to mnenje in se bodo nagibali k sumu, da mora biti za takšno razlago, ki vodi k toliko neobičajnim sklepom, skrit kakšen sofizem. Vendar je izvor tega nelagodja mogoče zlahka prepoznati. Običajne razmere človeškega obstoja nas navajajo k razmišljanju o človeškem življenju kot o absolutni vrednoti, ki naj se je ne bi smelo žrtvovati pod nobenimi pogoji. Vendar je v tem pojmovanju veliko izmišljenega, tudi ko se uporablja za običajne družbene odnose. Ponazoritev te resnice imamo ravno v zadevi pred nami. Deset delavcev je umrlo pri odstranjevanju skal iz vhoda v jamo. Ali niso inženirji in vladni uradniki, ki so vodili reševalno akcijo, vedeli, da so operacije, ki so jih izvajali, nevarne in da nosijo s seboj veliko tveganje za življenje delavcev? Če naj bi bilo prav, da se žrtvuje deset življenj, da bi rešili pet zasutih jamarjev, zakaj potem poslušamo, da je bilo narobe sprejeti dogovor, po katerem so jamarji rešili štiri življenja za ceno enega?

22Vsaka avtocesta, vsak predor, vsaka stavba, ki jo projektiramo, predstavlja tveganje za življenja ljudi. Če vzamemo vse te projekte skupaj, lahko s precejšnjo natančnostjo izračunamo, koliko smrtnih žrtev bo zahtevala njihova gradnja; statistiki bi nam lahko povedali, kolikšen je povprečni strošek v številu človeških življenj na tisoč milj štiripasovne betonske avtoceste. Kljub temu ta strošek namerno in zavestno sprejemamo, ker predpostavljamo, da vrednosti, ki jih pridobimo za tiste, ki preživijo, odtehtajo izgubo. Če lahko to rečemo za družbo, ki deluje nad zemljo na normalen in običajen način, kaj naj potem rečemo o domnevni absolutni vrednosti človeškega življenja v obupni situaciji, v kateri so se znašli obtoženi in njihov tovariš Whetmore?

23S tem končujem predstavitev prve podlage za mojo odločitev. Moja druga podlaga izhaja iz hipotetične zavrnitve vseh predpostavk, iz katerih sem izhajal doslej. Naj zavoljo razprave dopustim, da nimam prav, ko trdim, da okoliščine teh ljudi izključujejo veljavo postavljenega prava, in naj predpostavim, da imajo naši zakoniki moč prodreti 500 čevljev globoko v skalovje in se uveljaviti v primeru sestradanih mož, ki so se stiskali v svoji podzemni ječi.

24Seveda mi je povsem jasno, da dejanje, ki so ga ti ljudje storili, krši dobesedni pomen zakona, po katerem je tisti, ki »naklepoma drugemu vzame življenje,« morilec. Vendar po eni od najstarejših pravnih modrosti človek lahko prekrši črko zakona, ne da bi prekršil tudi zakon sam. Vsako določilo postavljenega prava, najsi bo vsebovano v zakonu ali sodnem precedensu, moramo razlagati razumno, ob upoštevanju njegovega očitnega namena. To je tako temeljna resnica, da je vsako razpredanje o njej povsem nepotrebno. To resnico ponazarjajo številni primeri, ki jih je mogoče najti v vsaki pravni panogi. V zadevi Republike Newgarth proti Staymoru je bil obtoženi obsojen na podlagi zakona, po katerem je kaznivo pustiti vozilo parkirano na določenem območju več kot dve uri. Obtoženi je poskušal odstraniti svoje vozilo, a mu to ni uspelo, ker so bile ulice blokirane zaradi političnega protesta, v katerem ni sodeloval in ga ni mogel predvideti. To sodišče je njegovo obsodbo razveljavilo, čeprav je njegov primer povsem ustrezal besedilu zakona. Prav tako je bilo treba v zadevi Fehler proti Neegasu pred tem sodiščem razlagati zakon, v katerem je bila beseda »ne« v zadnjem in ključnem delu predpisa očitno napačno postavljena. To napako so vključevali vsi osnutki zakona, v katerih so jo očitno spregledali tako njegovi sestavljalci kot podporniki. Nihče ni mogel dokazati, kako je do napake prišlo, vendar je bilo v kontekstu celotnega besedila očitno, da je šlo za napako, saj je dobesedna razlaga zadnjega člena povzročila neskladnost z vsemi prejšnjimi določbami in z namenom zakona, kot izhaja iz njegove preambule. To sodišče je zavrnilo sprejem dobesedne razlage zakona in je v bistvu popravilo njegovo ubeseditev tako, da je besedo »ne« prebralo tam, kjer je bila očitno mišljena.

25Zakon, ki ga moramo danes razlagati v našem primeru, nikoli ni bil uporabljen dobesedno. Pred stoletji je bilo sprejeto, da umor v silobranu ni kazniv. V besedilu zakona ni ničesar, kar bi nakazovalo to izjemo. Več poskusov je že bilo, da bi pravno obravnavo silobrana uskladili z besedilom zakona, vendar so po mojem mnenju to le domiselni primeri sprevračanja besed. Resnica je, da izjeme v korist silobrana ni mogoče uskladitiz besedilom zakona, temveč le z njegovim namenom.

26Resnično uskladitev izjeme silobrana z zakonom, po katerem je kaznivo drugemu vzeti življenje, je mogoče najti v sklepanju, kot sledi. Eden od glavnih ciljev kazenske zakonodaje je odvračanje ljudi od kaznivih dejanj. Če bi razglasili, da je povzročitev smrti v silobranu pravno obravnavana kot umor, tako pravilo gotovo ne bi moglo imeti učinka odvračanja. Človek, čigar življenje je ogroženo, se bo namreč obranil napadalca ne glede na to, kaj določa zakon. S takim pogledom na namen kazenske zakonodaje lahko z gotovostjo trdimo, da ta zakon ni bil mišljen za uporabo v primerih silobrana.

27Ko razlog za izjemo silobrana pojasnimo na takšen način, postane očitno, da se lahko povsem enako razmišljanje uporabi za primer, ki ga imamo pred seboj. Če bi se v prihodnje katerakoli skupina ljudi znašla v tako tragičnem položaju kot tu obtoženi, smo lahko prepričani, da njihovega odločanja, ali naj živijo ali umrejo, ne bo usmerjala vsebina našega kazenskega zakonika. Zato je ob smiselni razlagi zakona očitno, da v našem primeru ta ni uporaben. Izvzetje tega primera iz polja uporabe zakona je upravičeno iz popolnoma istih razlogov, ki so pred stoletji vodili naše predhodnike v sodniški službi pri uvedbi izjeme v primeru silobrana.

28Nekateri zaganjajo vrišč o sodniških zlorabah, vsakič ko sodišče na podlagi proučitve namena zakona njegovim besedam pripiše pomen, ki ni takoj razviden priložnostnemu bralcu, ki ni poglobljeno preštudiral zakona ali proučil ciljev, ki jih zakon zasleduje. Naj odločno poudarim, da brez pridržkov sprejemam trditev, da je to sodišče zavezano zakonom Republike Newgarth in da izvaja svojo oblast v podrejenosti jasno izraženi volji predstavniškega doma. Utemeljitev, ki sem jo uporabil zgoraj, ne postavlja pod vprašaj zvestobe uzakonjenemu pravu, lahko pa izpostavi vprašanje razlikovanja med razumno in nerazumno zvestobo. Noben nadrejeni si ne želi služabnika, ki ne bi bil sposoben brati med vrsticami. Najneumnejši hišna pomočnica ve, da ko ji je rečeno, naj »olupi juho in posname krompir«, njena gospodarica ne misli tega, kar pravi. Prav tako ve, da hišni gospodar, kadar ji reče, naj »vse spusti iz rok in takoj priteče«, s tem ne misli, da naj to stori, tudi če v tistem trenutku rešuje otroka iz vodnega zbiralnika. Zagotovo smo upravičeni pričakovati enako mero razuma od sodstva. Popravek očitnih zakonodajnih napak ali spregledov ne pomeni nadomestitve zakonodajne volje, temveč njeno uresničitev.

29Zato zaključujem, da so obtoženi za umor Rogerja Whetmorja nedolžni, in sicer ne glede na to, iz katerega vidika obravnavamo predmetni primer. Obsodbo je treba razveljaviti.

Mnenje sodnika Tattinga

30Ob opravljanju nalog sodnika tega sodišča sem navadno sposoben razločevati med čustveno in intelektualno platjo svojih odzivov in odločiti o zadevi, ki je pred menoj, zgolj na podlagi druge. Pri odločanju o tem tragičnem primeru pa sem ugotovil, da so me moje običajne sposobnosti pustile na cedilu. Po čustveni plati sem nihal med sočutjem do teh ljudi ter občutkom gnusa in zgroženosti nad pošastnim dejanjem, ki so ga storili. Upal sem, da bom zmožen pustiti ob strani ta protislovna čustva kot nepomembna in odločiti o primeru na temelju prepričljivo in logično izpeljane rešitve, ki jo zahteva naše pravo. Na žalost mi to ni bilo dano.

31Ko proučujem prej predstavljeno mnenje kolege Fosterja, ugotavljam, da je prežeto s protislovji in nepravilnim sklepanjem. Začnimo z njegovim prvim stališčem: za te ljudi ne veljajo pravna pravila našega prava, saj niso bili v »stanju družbe«, ampak so bili v »naravnem stanju«. Ni mi jasno, zakaj naj bi bilo tako – ali zaradi debeline skalovja, ki jih je ujelo, ali zato, ker so bili lačni, ali pač zato, ker so sprejeli »novo ustavno pogodbo«, po kateri se mora običajno vladavino prava nadomestiti z metanjem kock. Pojavljajo pa se tudi druge težave. Če so ti ljudje prešli iz pristojnosti našega prava v pristojnost »naravnega prava«, kdaj se je to zgodilo? Ali je bilo to v trenutku, ko je zemeljski plaz zaprl vhod, ko je tveganje stradanja doseglo neko sicer neopredeljeno višino ali ko je bil sprejet dogovor o metanju kock? Zaradi teh nejasnosti v doktrini, ki jo kolega zagovarja, lahko nastanejo velike težave. Predstavljajmo si, na primer, da bi eden od teh mož imel 21. rojstni dan, ko je bil ujet pod goro. S katerim dnem bi se moralo šteti, da je dosegel polnoletnost – ko je dopolnil enaindvajset let, ko je bil, domnevno, izvzet iz pristojnosti našega prava, ali šele kasneje, ko je bil rešen iz jame in je spet postal podvržen temu, kar moj kolega imenuje naše »postavljeno pravo«? Te težave se morda zdijo umišljene, a zgolj razkrivajo umišljenost doktrine, ki takše težave lahko porodi.

32Nadaljna obravnava teh težav pa niti ni potrebna, da bi pokazali, kako absurdno je kolegovo stališče. Sodnik Foster in jaz sva bila imenovana za sodnika sodišča v Republiki Newgarth in sva zaprisežena in pooblaščena za izvajanje njenih zakonov. S kakšnimi pooblastili se razglašava za sodnika naravnega sodišča? Če so bili ti ljudje res podvrženi naravnemu pravu, od kod izvira najina pristojnost, da razlagava in uporabljava to pravo? Zagotovo midva nisva v okoliščinah, ki pomenijo naravno stanje.

33Poglejmo vsebino tega naravnega zakona, za katerega kolega predlaga, da ga sprejmemo za svojega in uporabimo v obravnavani zadevi. Kako na glavo obrnjen in odvraten je ta zakon? To je zakon, po katerem lahko človek sklene veljaven dogovor, ki drugim dovoljuje, da pojedo njegovo telo. Še več, po določilih tega zakona je tak dogovor, ko je enkrat sklenjen, nepreklicen, in če ena od strank poskuša od njega odstopiti, lahko preostale stranke vzamejo pravo v svoje roke in dogovor uveljavijo z nasiljem – to je namreč nujna implikacija kolegove argumentacije, čeravno sam prikladno molči o učinku Whetmorjevega odstopa od dogovora.

34Načela, ki jih kolega pojasnjuje, imajo tudi druge nesprejemljive posledice. Kolega zatrjuje, da so obtoženi, ko so se spravili nad Whetmora in ga ubili (ne vemo, kako so ga ubili, morda tako, da so ga kamenjali), le izvrševali pravice, ki so jim bile podeljene s sklenjenim dogovorom. A predstavljajmo si, da bi imel Whetmore pri sebi skrit revolver in da bi, ko bi videl, da ga obtoženi nameravajo ubiti, te postrelil, da bi si rešil življenje. Če bi uporabili kolegovo razlago, bi bil Whetmore v teh okoliščinah razglašen za morilca, ker mu ne bi mogli priznati ugovora silobrana. Medtem ko bi bilo prizadevanje njegovih napadalcev, da ga usmrtijo, zakonito, se sam razumljivo ne bi mogel sklicevati na ugovor, da je branil svoje življenje, nič bolj kot obsojeni zapornik, ki bi napadel rablja, ko bi mu ta zakonito poskušal natakniti zanko okrog vratu.

35Vsi ti pomisleki mi preprečujejo, da bi sprejel prvi del argumentacije mojega kolege. Prav tako ne morem sprejeti njegovega mnenja, da so bili ti možje podvrženi naravnemu pravu, ki ga je to sodišče dolžno uporabiti, niti ne morem sprejeti odvratnih in izprijenih pravil, ki naj bi po njegovem mnenju veljala za ta primer. Zdaj pa prehajam k drugemu delu mnenja, v katerem poskuša kolega dokazati, da obtoženi niso ravnali v nasprotju z določili 12.-A člena Kazenskega zakonika newgarthske republike. Na tej točki postane pot, namesto da bi bila jasna, zame vse bolj meglena in dvoumna, medtem ko se kolega očitno ne zaveda težav, ki so prisotne v njegovem sklepanju.

36Bistvo argumentacije mojega kolege lahko povzamemo z naslednjimi besdami: noben zakon, v kateremkoli jeziku, ne bil smel biti uporabljan v nasprotju s svojim namenom. Eden od namenov vsake kazenskopravne zakonodaje je odvračanje. Uporaba zakona, ki kaznuje odvzem življenja drugemu, je v posebnih okoliščinah našega primera v nasprotju s tem namenom, saj ni mogoče verjeti, da bi vsebina kazenskega zakona lahko delovala odvračilno na človeka, ki se sooča z izbiro med življenjem in smrtjo. Sklepanje, s katerim je to izjemo mogoče razbrati iz zakona, je po kolegovem mnenju enako sklepanju, s katerim je bil uveden ugovor silobrana.

37Na prvi pogled se zdi ta predstavitev zelo prepričljiva. Kolegova razlaga o razlogih za vzpostavitev ugovora silobrana je namreč podprta z odločitvijo tega sodišča, in sicer v precedenčni zadevi Republika Newgarth proti Parryju, na katero sem po naključju naletel med študijem za obravnavani primer. Čeprav je bila zadeva Republika Newgarth proti Parryju v pravnih besedilih in kasnejših odločitvah veličinoma prezrta, nedvoumno podpira razlago, ki jo je kolega podal glede izjeme silobrana.

38Naj na kratko orišem še zadrego, ki me je obšla ob proučevanju kolegovega razlogovanja. Res je, da se mora zakon uporabljati skladno z namenom in da je odvračanje splošno priznano kot eden od namenov kazenske zakonodaje. Vendar je težava v tem, da se kazenski zakonodaji pripisujejo tudi drugi nameni. Tako je bilo rečeno, da je eden od njenih namenov zagotoviti urejen odziv na nagonsko človeško zahtevo po povračilu (zadeva Republika Newgarth proti Scapu). Prav tako je bilo rečeno, da je namen kaznovanja rehabilitacija storilca kaznivega dejanja (zadeva Republika Newgarth proti Makeoverju). Predlagane so bile tudi druge teorije. Ob predpostavki, da moramo zakon razlagati v skladu z namenom, se zato postavi vprašanje, kaj naj storimo, kadar je namenov več ali ko so ti nameni sporni.

39Podobna težava se skriva v dejstvu, da ob pravni podlagi, ki utemeljitev ugovora silobrana razlaga tako kot kolega Foster, obstaja tudi druga pravna podlaga, ki temu ugovoru daje drugačno utemeljitev. Pravzaprav do tenutka, ko sem naletel na zadevo Republika Newgarth proti Parryju, še nisem slišal za razlago, ki jo je podal kolega. Doktrina, ki se poučuje na naših pravnih fakultetah in ki jo generacije študentov prava znajo na pamet, gre namreč nekako takole: Zakon, ki zadeva umor, zahteva »naklepno« dejanje. Človek, ki deluje v silobranu, da bi odbil napad na svoje življenje, ne deluje »naklepoma«, temveč gre za nagonski odgovor, ki je globoko zakoreninjen v človekovi naravi. Menim, da bi med nami težko našli pravnika, ki mu tovrstno razlogovanje ne bi bilo znano, še zlasti ker je ta tema zelo priljubljena med izpraševalci na državnem pravniškem izpitu.

40Seveda pa ustaljene razlage izjeme silobrana, ki sem jo ravnokar predstavil, ne moremo uporabiti po analogiji v našem primeru. Obtoženi niso delovali le »naklepoma«, temveč tudi močno premišljeno in po večurnem razpravljanju o tem, kaj naj storijo. Spet smo pred razpotjem, saj nas eno razlogovanje vodi v eno smer, drugo pa ravno v nasprotno smer. V tej zadevi je zadrega še toliko večja, saj moramo izbrati med eno razlago, ki temelji na skorajda neznanem precedensu tega sodišča, in drugo razlago, ki je del izročila, ki se ga poučuje na naših pravnih faklultetah, obenem pa, kolikor je meni znano, ni bila sprejeta še v nobeni sodni odločbi.

41Zavedam se pomena precedensov, ki ju je kolega navedel glede napačno postavljenega »ne« in obtožencev, ki so parkirali predolgo. Toda kaj naj storimo z enim od mejnikov naše sodne prakse, ki ga je kolega spet zamolčal? To je zadeva Republika Newgarth proti Valjeanu. Čeprav je poročilo o zadevi nepopolno, se zdi, da se je slednji pred obtožbo zaradi kraje hlebca kruha branil, da je bil zaradi stradanja takrat na robu smrti. Sodišče te obrambe ni sprejelo. Če huda lakota ne opravičuje kraje osnovnih živil, kako naj torej opraviči umor in zaužitje človeka? In če zadevo še enkrat presodimo z vidika odvračanja, ali je verjetno, da bi se kdo izstradal do smrti, da bi se izognil zaporni kazni za krajo hlebca kruha? Kolegovo razlogovanje bi nas prisililo v razveljavitev sodbe v zadevi Republika Newgarth proti Valjeanu in številnih drugih precedensov, ki temeljijo na njej.

42Če rečem še enkrat, težko je trditi, da obsodba teh mož za umor ne bi imela nikakršnega odvračilnega učinka. Stigma besede »morilec« je tako močna, da je po mojem mnenju povsem verjetno, da bi ti ljudje, če bi vedeli, da je njihovo dejanje v zakonu opredeljeno kot umor, počakali vsaj še nekaj dni, preden bi uresničili svoj načrt. V tem času bi lahko prispela kakšna nepričakovana pomoč. Zavedam se sicer, da ta opažanja le zmanjšujejo razliko na vprašanje stopnje in je ne odpravljajo v celoti. Res je namreč, da bi bil odvračilni učinek v tem primeru manjši, kot pa je to običajno pri uporabi kazenskega prava.

43Predlog kolege Fosterja, da v zakonu razberemo izjemo v korist obravnavanega primera, pa ima še eno dodatno težavo, ki je kolega spet niti omenil ni. Kakšen naj bo obseg te izjeme? Tukaj je bilo dogovorjeno metanje kock, žrtev pa je bila sprva tudi sama udeležena v dogovoru. Kako bi morali odločiti, če bi bil Whetmore že na začetku odklonil sodelovanje? Ali bi ga bilo večini dovoljeno preglasovati? Kaj pa, če ne bi sprejeli nobenega načrta in bi se drugi kar zarotniško odločili za Whetmorovo smrt, to pa bi opravičevali z izgovorom, da je fizično on v najslabšem stanju? Ali pa, da bi bila izbira sicer načrtna, vendar bi bilo merilo izbire drugačno od uporabljenega, ker bi bili, denimo, drugi ateisti in bi trdili, da mora umreti Whetmore, ker je edini verjel v posmrtno življenje. Te primere bi lahko pomnožili, a že tu predstavljene razkrivajo, kakšno močvirje težav vsebuje kolegovo razlogovanje.

44Seveda se zavedam, da se morda ukvarjam s problemom, ki se ne bo nikoli več pojavil, saj je malo verjetno, da bi bila katerakoli skupina ljudi še kdaj prisiljena storiti tako strašno dejanje, kot se je zgodilo tukaj. A če razmišljamo naprej – četudi smo prepričani, da se podoben primer ne bo več pojavil –, ali ne kažejo primere, ki sem jih podal, da kolegov predlog ne sledi nobenemu razumnemu in koherentnemu načelu? Ali ne bi morali veljavnost nekega načela presojati v luči posledic, ki bi jih imela njegova uporaba, ne pa glede na verjetnost naključja, da bo načelo v kasnejši sodni praksi tudi uporabljeno? In če je temu tako, zakaj na tem sodišču tako pogosto razpravljamo o verjetnosti, da bi morali določeno načelo, ki je predlagano za rešitev nekega primera, uporabiti še kdaj v prihodnosti? Gre mar za situacijo, ko je bilo sprva sicer nepravilno sklepanje sprejeto v precedenčni sodbi, s čimer je postane njegova uporaba odpustna ali celo obvezna?

45Bolj kot proučujem ta primer in razmišljam o njem, globlje sem vanj vpet. Občutek imam, da se z mislimi vse bolj zapletam. Skoraj vsak razlog za eno ali drugo odločitev v tem primeru je uravnotežen z razlogom, ki nas vodi v nasprotno smer. Kolega Foster ni postregel z nobeno formulo, pa tudi sam ne najdem formule, ki bi razrešila dvome, ki se porajajo na vsakem koraku.

46Tej zadevi sem se posvetil z vso resnostjo, ki jo premorem. Odkar nam je bil primer predstavljen, skorajda nisem zatisnil očesa. Od sprejema Fosterjevega stališča me odbija občutek, da so njegovi argumenti intelektualno zgrešeni približek gole racionalizacije. Po drugi strani pa me, kadar se nagibam k potrditvi obsodbe, presune absurdnost napotila, naj se te ljudi usmrti, potem ko je bila rešitev njihovih življenj plačana z desetimi življenji junaških delavcev. Z obžalovanjem ugotavljam, da se je tožilcu zdelo primerno vložiti obtožnico za umor. Če bi naši zakoni vključevali določilo, ki opredeljuje kot kaznivo uživanje človeškega mesa, potem bi bila obtožnica v tej smeri bolj primerena. Če na dejstvih primera ni mogoče utemeljiti drugačne obtožnice, pa bi bilo po mojem mnenju pametneje, da teh ljudi sploh ne bi obtožili. Ne glede na to, so bili možje ne le obtoženi, ampak jim je bilo tudi sojeno, s čimer smo bili tudi mi potegnjeni v to nesrečno zadevo.

47Ker mi ni uspelo razrešiti dvomov glede pravnih vprašanj v tem primeru, z obžalovanjem naznanjam potezo, ki je, kolikor je meni znano, brez primere v zgodovini tega sodišča. Razglašam svoj umik iz odločanja v predmetni zadevi.

Mnenje sodnika Keena

48Za začetek moramo odriniti na stran dve vprašanji, ki nista predmet obravnave v tej zadevi.

49Prvo vprašanje je, ali bi izvršna veja oblasti morala jamarje pomilostiti, če se potrdi obsodilna sodba. Po našem pravnem redu je to vprašanje za predsednika izvršne veje oblasti, ne za sodišče. Zato ne odobravam tistega dela v besedilu mnenja predsednika sodišča, v katerem ta predsednika izvršne oblasti dejansko usmerja, kako naj postopa v predmetni zadevi, in namiguje, da bo ravnal neprimerno, če teh usmeritev ne bo upošteval. S tem je kršena delitev oblastnih funkcij, sodna veja pa je zadnja, ki bi si takšno kršitev smela privoščiti. Naj povem, da bi šel sam, če bi bil predsednik izvršne oblasti, v milosti še dlje kot prošnje, ki ga k temu nagovarjajo. Jamarje bi oprostil vsake krivde, ker sem prepričan, da so za poplačilo morebiti storjenih kaznivih dejanj pretrpeli že dovolj. A naj se razume, da to opazko podajam kot navaden državljan, ki se je z dejstvi primera seznanil po naključju, zgolj zaradi svojih službenih nalog. Pri opravljanju sodniške službe pa ni moja naloga, da dajem navodila predsedniku izvršne obalsti ali da upoštevam pri odločanju, ki je vezano samo na pravo newgarthske republike, kaj bo izvršna oblast morda storila.

50Drugo vprašanje, ki bi ga rad odrinil na stran, je vprašanje, ali so ti ljudje ravnali »prav« ali »narobe«; »sprijeno« ali »primerno«. Spet gre namreč za vprašanje, ki je brez pomena za opravljanje moje sodniške službe, saj sem prisegel, da bom pri temuporabljal ne lastno pojmovanje morale, temveč pravo te države. Ko pustimo to vprašanje ob strani, lahko po mojem mnenju mirno in brez komentarja zavržemo tudi prvi in bolj poetični del Fosterjevega mnenja. Fantazijske prvine, ki so vpletene v tisti del njegovega razlogovanja, je zadovoljivo razgalil že kolega Tatting v svojem dostojanstvenem poskusu, da bi jim namenil resno obravnavo.

51Edino vprašanje, o katerem moramo odločiti, je, ali so v smislu 12.-A člena Kazenskega zakonika newgarthske republike jamarji naklepoma vzeli življenje Rogerju Whetmoru. Zakon pravi dobesedno takole: »Kdor drugemu naklepoma vzame življenje, se kaznuje s smrtjo.« Domnevamo lahko, da bi vsak iskren opazovalec, ki bi se zadovoljil z naravnim pomenom teh besed, takoj priznal, da so možje »naklepoma vzeli življenje« Rogerju Whetmoru.

52Kje je torej razlog vseh težav, ki jih primer poraja, in zakaj so potrebne obsežne razprave o nečem, kar bi moralo biti očitno? Težave imajo ne glede na izkrivljeno obliko, v kateri se pojavijo, vse en sam izvor – nezmožnost ločevati pravne in moralne vidike predmetne zadeve. Če povem naravnost, kolege moti, da nam zapisano pravo v tem primeru nalaga obsodbo. Tega tudi jaz ne maram, vendar v nasprotju z njimi sam spoštujem zaveze službe, ki od mene terja, da v postopku razlage in uporabe newgarthskega prava odmislim svoje osebne želje.

53Seveda moj kolega Foster ne bo priznal, da ga podžiga osebna nenaklonjenost do zapisanega prava. Namesto tega nam ponuja znano razlagalno pot, po kateri naj bi bilo sodišču dovoljeno prezreti izrecno besedilo zakona, kadar je mogoče rezultat, ki se sodišču zdi ustrezen, utemeljiti z nečim, česar v zakonu ni, imenujemo pa to njegov »namen«. Ker naju s kolegom tovrstna razlaga že dolgo ločuje, bi rad pred obravnavo njegove uporabe namenske razlage v konkretnem primeru rekel tu še nekaj o zgodovinskem ozadju in posledicah, ki jih ima ta za pravo in izvrševanje oblasti na splošno.

54Nekoč so v newgarthski republiki sodniki zares precej svobodno ustvarjali pravo in vsi vemo, da je v tistih časih sodstvo temeljito preoblikovalo nekatere newgarthske zakone. To je bil čas, ko uveljavljena načela političnih ved niso jasno določala razmerij in delitve funkcij med različnimi državnimi telesi. Vsi dobro vemo, da je bila tragična posledica te negotovosti kratka državljanska vojna, ki je izbruhnila zaradi spora med sodstvom na eni strani ter člani vlade in zakonodajnega telesa na drugi. Ni potrebe, da bi tu našteval vse dejavnike, ki so prispevali k temu nespodobnemu boju za oblast, a naj vseeno spomnim, da sta bila med njimi nereprezentativni značaj poslanske zbornice zaradi razreza države na volilne okraje, ki niso več ustrezali dejanski porazdelitvi prebivalstva, in močna osebnost ter velika popularnost takratnega predsednika vrhovnega sodišča. Zadošča ugotovitev, da je tisti čas za nami in da imamo danes, namesto negotovosti, ki je vladala takrat, jasno načelo, ki vrhovnost pripisuje zakonodajni veji oblasti. Iz tega načela izhaja dolžnost sodstva, da zvesto uveljavlja zapisano pravo in da ga razlaga v skladu z njegovim navadnim pomenom neodvisno od naših osebnih želja ali osebnih pojmovanj pravičnosti. Ne ukvarjam se z vprašanjem, ali je načelo, ki prepovedujejo sodno spreminjanje zakonov, pravilno ali napačno, zaželeno ali nezaželeno; zgolj ugotavljam, da je to načelo tiha predpostavka, na kateri temelji celoten pravni in državni red, ki sem ga kot sodnik dolžan uresničevati.

55Čeprav je načelo vrhovnosti zakonodajne veje oblasti sprejeto v teoriji že stoletja, sta togost poklicnega izročila in moč utrjenih miselnih tokov takšni, da se del sodstva še vedno ni prilagodil omejeni vlogi, ki mu jo nalaga novi red. Kolega Foster sodi v to skupino; on zakone obravnava na povsem enak način, kot so jih obravnavali sodniki v štiridesetem stoletju.

56Vsem nam je poznan postopek, po katerem se izpelje sodna sprememba nepriljubljenih zakonskih aktov. Kdor je spremljal pisna mnenja gospoda sodnika Fosterja, je imel priložnost opazovati njegovo uporabo na vseh pravnih področjih. Sam sem s postopkom tako dobro seznanjen, da bi lahko v primeru kolegove odsotnosti brez težav napisal zanj zadovoljivo mnenje, četudi ne bi dobil drugih napotkov kot podatek, ali mu je učinek uporabe zakonskega besedila v obravnavani zadevi všeč.

57Postopek sodne spremembe zakonskih aktov poteka v treh korakih. V prvem koraku si je treba zamisliti nek edinstven »namen«, ki naj bi ga zakon zasledoval. Tako se ravna, čeprav niti eden od stotih zakonov nima zgolj enega namena in čeprav skoraj vsakemu zakonu različne skupine njegovih podpornikov pripisujejo različne cilje. V drugem koraku je treba odkriti, da je nekakšno mitsko bitje, ki mu rečemo »zakonodajalec«, pri zasledovanju tega umišljenega »namena« nekaj spregledalo ali pustilo v zakonu kakšno praznino ali pomanjkljivost. Nato pride na vrsto zadnji in najbolj osvežujoč del naloge – zapolnitev tako nastale vrzeli. Quod erat faciendum.

58Nagnjenost kolege Fosterja k iskanju lukenj v zakonih spominja na staro antično zgodbo o človeku, ki je pojedel par čevljev. Na vprašanje, kako so mu bili čevlji všeč, je odgovoril, da so mu bile najbolj všeč luknje. Tako se moj kolega počuti glede zakonov; več kot je v njih lukenj, bolj so mu všeč. Skratka, zakonov ne mara.

59Ne bi si mogli zaželeti boljšega primera za ponazoritev, kako varljiv je tak postopek zapoljnevanja praznin. Kolega Foster meni, da točno ve, kaj se je želelo doseči z opredelitvijo, da je umor kaznivo dejanje. Po njegovem naj bi bil cilj »odvračanje«. Že kolega Tatting je pokazal, kaj vse takšna razlaga spregleda. A mislim, da je problem še globlji. Močno dvomim, da ima naš zakon, ki umor opredeljuje kot kaznivo dejanje, resnično nek »namen« v kakršnemkoli običajnem pomenu besede. Tak zakon predvsem odraža globoko zakoreninjeno prepričanje ljudi, da je ubijati narobe in da je treba s človekom, ki zagreši umor, nekaj storiti. Če bi bili prisiljeni zadevo natančneje obrazložiti, bi se verjetno zatekli k bolj izpopolnjenim kriminološkim naukom, ki pa jih seveda tisti, ki so zakon oblikovali, gotovo niso imeli v mislih. Morda bi dodali, da so ljudje pri delu bolj učinkoviti in da živijo bolj srečna življenja, če so zaščiteni pred grožnjo nasilnega napada. Če mislimo, da so žrtve umorov pogosto neprijetne osebe, pa lahko rečemo tudi to, da izločanje nezaželenih ni naloga, ki naj jo izvajajo zasebniki, ampak mora ostati v izključni domeni države. Vse omenjeno me spominja na odvetnika, ki je nekoč pred nami trdil, da je zakon o zdravniških licencah koristen zato, ker lahko z izboljšanjem splošnega zdravja vodi k nižjim premijam življenskih zavarovanj. Kar hočem pokazati, je, do česa nas lahko privede pretirano pojasnjevanje očitnega.

60Če ne poznamo namena 12.-A člena Kazenskega zakonika newgarthske republike, nikakor ne moremo zatrjevati obstoja »praznine«. Kako naj vemo, kaj so si snovalci zakona mislili o ubijanju ljudi z namenom, da bi jih pojedli? Kolega Tatting je pokazal razumljiv, čeprav morda nekoliko pretiran odpor do ljudožerstva. Kako pa vemo, da njegovi daljni predniki do tega niso čutili še močnejšega odpora? Antropologi pravijo, da so občutja strahu pred prepovedanim dejanjem lahko še večja, kadar okoliščine plemenskega življenja ustvarjajo posebne skušnjave zanj – tako je na primer incest najstrožje obsojan ravno tam, kjer odnosi v vasi povečujejo verjetnost njegovega pojava. Nedvomno je bilo obdobje po »Veliki spirali« čas, ki je prinašal skušnjavo po antropofagiji. Morda so jo naši predniki prav zaradi tega prepovedali tako na splošno in brezpogojno. Vse to so seveda zgolj domneve, popolnoma jasno pa ostaja, da niti jaz niti kolega Foster ne veva, kakšen je namen člena 12-A.

61Premisleki, podobni pravkar izpostavljenim, veljajo tudi glede izjeme v primeru silobrana, ki igra tako pomembno vlogo v razlogovanjih kolegov Fosterja in Tattinga. Seveda je res, da v zadevi Republika Newgarth proti Parryju neki obiter dictum utemeljuje to izjemo ob podmeni, da je namen kazenskega prava odvračanje. Prav tako je verjetno res, da so se generacije študentov prava učile, da je izjema v primeru silobrana vzpostavljena zato, ker človek, ki ravna v silobranu, ne ravna »naklepoma«, in da so te generacije študentov opravljale državni pravniški izpit s ponavljanjem tega učenja. To zadnje razmišljanje seveda lahko zavržemo kot nepomembno preprosto zato, ker profesorji in izpraševalci na izpitu zaenkrat nimajo nobenega pooblastila, da bi ustvarjali naše pravo. Vendar je resnični problem ponovno globlje. Tako kot pri razlagi zakona, tudi pri razlagi izjeme ne gre za domnevni namen pravila, temveč za njegovo polje uporabe. Polje uporabe izjeme silobrana ima v praksi tega sodišča jasne meje: uporablja se v primerih, ko se kdo upre napadalni grožnji zoper lastno življenje. Zato ni prav nobenega dvoma, da našega primera ta izjema ne pokriva, saj je jasno, da Whetmore ni predstavljal nikakršnje grožnje za življenja tu obtoženih.

62Vsa pritlehnost poskusa kolege Fosterja, da svoje spremembe zapisanega prava ovije s tančico legitimnosti, se tragično razkrije v mnenju kolege Tattinga. V tem mnenju se sodnik Tatting silno potrudi, da bi združil ohlapno moraliziranje svojega kolega z lastno zvestobo zapisanemu pravu. A ima ta trud en sam mogoč izid: tj. popoln bankrot pri opravljanju sodniške funkcije. Zakona namreč ni mogoče uporabiti tako, kot je zapisan, in ga v isti sapi spremeniti v skladu s svojimi željami.

63Vem, da razmišljanje, ki ga ponujam v tem mnenju, ne bo sprejemljivo za tiste, ki gledajo izključno na takojšnje učinke odločitve in zanemarjajo dolgoročne posledice sodniške prisvojitve pooblastil za vzpostavljanje izjem. Težke odločitve nikoli niso priljubljene. Sodnike se v literaturi včasih opeva zaradi prekanjenih domislic, s katerimi strankam kdaj odrečejo kakšno pravico, ki je te po mnenju javnosti ne bi smele uveljavljati. Vendar sam menim, da prinaša sodniško vzpostavljanje izjem dolgoročno več škode kot težke odočitve. Težki primeri imajo lahko celo določeno moralno vrednost, saj ljudi hkrati opozarjajo na odgovornosti, ki jih imajo ti do prava, ki je navsezadnje njihova stvaritev, in na to, da nobeno načelo osebne milostljivosti ne more odpraviti napak njihovih predstavnikov.

64Pravzaprav bom šel še dlje in dejal, da načela, ki sem jih poudaril, niso zgolj najustreznejša za naše trenutne razmere, ampak da bi od naših prednikov lahko podedovali boljši pravni sistem, če bi bila ta načela upoštevana od začetka. Če bi naša sodišča na primer vztrajala pri zakonski ubeseditvi izjeme silobrana, bi bila ta brez dvoma spremenjena v zakonodajnem postopku. Taka sprememba bi se oprla na mnenja filozofov narave in psihologov, posledično pa bi imela ureditev tega vprašanja razumljivo in razumsko utemeljitev, namesto mešanice verbalizmov in metafizičnih razločkov, ki jo je porodila njegova obravnava v sodni praksi in doktrini.

65Te sklepne pripombe seveda presegajo dolžnosti, ki jih imam v zvezi z obravnavano zadevo, vendar jih tu vključujem, ker imam občutek, da se moji kolegi premalo zavedajo nevarnosti, ki jih prinašajo predstave o sodniški službi, kakršne zagovarja kolega Foster.

66Zaključujem, torej, da je treba obsodbo potrditi.

Mnenje sodnika Handya

67Z začudenjem sem poslušal mučna umovanja, ki jih je sprožila ta preprosta zadeva. Vedno znova me preseneča sposobnost kolegov, da vsako vprašanje, ki jim je predloženo v obravnavo, zameglijo z goro pravniškega izrazja. Danes popoldne smo poslušali učene razprave o razlikovanju med postavljenim pravom in naravnim pravom, med besedilom in namenom zakona, pa med funkcijami sodne in izvršne veje oblasti ter med sodnim in zakonodajnim ustvarjanjem prava. Razočaran pa sem bil nad tem, da se nihče ni vprašal, kakšna je pravna narava posla, ki so ga možje sklenili v jami. Je šlo za enostranski ali za dvostranski posel? Ali bi bilo treba šteti, da je Wethmore preklical ponudbo, preden je bila sprejeta?

68Kaj ima vse to skupnega s predmetno zadevo? Pred nami je vprašanje, kaj naj mi v službi oblasti storimo z obtoženimi. To je vprašanje praktične modrosti, ki jo je treba izkazati v kontekstu družbene stvarnosti, ne v abstraktni teoriji. Ko zadevo proučimo v tej luči, pa postane po mojem ena najlažjih, kar jih je to sodišče kdaj obravnavalo.

69Preden predstavim svoje stališče o vsebini te zadeve, bi rad na kratko spregovoril o nekaterih temeljnih vprašanjih, o katerih se s kolegi razhajamo, odkar sem na sodišču.

70Nikoli nisem uspel prepričati svojih kolegov, da je izvrševanje oblasti človeška zadeva in da ljudem ne vladajo besede na papirju ali abstraktne teorije, temveč drugi ljudje. Ljudem se dobro vlada, če vladajoči razumejo občutja in predstave množic. Vlada se jim slabo, ko tega razumevanja ni.

71Od vseh vej oblasti je sodstvo tisto, ki najlaže izgubi stik s preprostim človekom. Razlogi za to so seveda precej očitni. Medtem ko se množice odzivajo na določeno situacijo glede na majhno število izstopajočih značilnosti, mi vsako zadevo razstavimo na koščke. Pravniki na obeh straneh so zadolženi za razčlenjevanje in seciranje. Sodniki in pravni zastopniki tekmujejo eden z drugim, da bi videli, kdo lahko odkrije v enem samcatem dejanskem stanu več težav in razločkov. Vsaka stran poskuša najti resnične ali izmišljene primere, ki bi spravili v zadrego drugo stran. Temu v izogib se izumlja in uvaja v razpravo še dodatna razlikovanja. Ko je nek dejanski stan dovolj dolgo podvržen takšni obravnavi, pa nam od vse življenjke sile v njem ostane le še prgišče prahu.

72Zavedam se, da bodo tam, kjer obstajajo pravila in abstraktna načela, pravniki vedno zmožni uvajati razlikovanja. Do neke mere je to, kar opisujem, nujno zlo, ki spremlja vsako formalno ureditev družbenih odnosov. Vendar menim, da je obseg področja, ki dejansko potrebuje takšno ureditev, močno precenjeno. Seveda je treba sprejeti nekaj temeljnih pravil igre, da igra sploh lahko teče. Mednje bi sam vključil pravila o poteku volitev, imenovanju javnih uslužbencev in funkcionarjev ter trajanju mandatov. Priznam, da je tu bistvena določena zadržanost glede diskrecije in pooblastil za uvajanje izjem, določena zavezanost obliki, določena skrb za to, kaj pravilo pokriva in česa ne. Morda bi bilo to temeljno področje treba razširiti še z nekaterimi drugimi pravili, kot so tista, katerih cilj je ohranjanje svobodne civilnomoignične ureditve.

73A verjamem, da bodo izven teh področij vsi predstavniki oblasti, vključno s sodniki, svoje delo najbolje opravili, če bodo obliko in abstraktne pojme obravnavali kot orodja. Za vzor bi morali po mojem vzeti dobrega upravitelja, ki postopke in načela prilagaja konkretnemu primeru, tako da med razpoložljivimi oblikami izbere tiste, ki so najbolj primerne za dosego ustreznega izida.

74Najbolj očitna prednost tovrstnega izvrševanja oblasti je, da nam omogoča učinkovito in zdravo razumsko opravljanje vsakdanjih nalog. Moja privrženost tej filozofiji pa ima vseeno globlje korenine.

75Verjamem, da lahko le z vpogledom, ki nam ga ponuja ta filozofija, ohranimo prožnost, ki je bistvena za razumno usklajevanje naših dejanj z občutji tistih, ki so podvrženi naši vladavini. V zgodovini se je zrušilo več vlad in nastalo več človeškega trpljenja zaradi pomanjkanja te skladnosti med vladajočimi in vladanimi kot zaradi kateregakoli drugega dejavnika. Če enkrat vrinemo zadosten klin med ljudsko množico in tiste, ki usmerjajo njeno pravno, politično in ekonomsko življenje, je naše družbe konec. Takrat nam ne bosta pomagala niti Fosterjev naravni zakon niti Keenova zvestoba zapisanemu pravu.

76Ko to razumevanje uporabimo v zadevi, ki je pred nami, postane odločitev, kot sem že rekel, povsem preprosta. Da bi to dokazal, moram predstaviti določena dejstva, ki so jih kolegi v svoji sramežljivi spodobnosti zamolčali, čeprav se jih zavedajo prav tako dobro kot jaz.

77Najprej je treba poudariti, da je ta primer zbudil izjemno veliko zanimanje javnosti, doma in v tujini. Skoraj vsi časopisi in revije so objavili kakšen članek; kolumnisti delijo z bralci zaupne informacije o naslednjih korakih vlade; natisnjenih je na stotine pisem bralcev. Ena od velikih časopisnih hiš je izvedla raziskavo javnega mnenja z vprašanjem: »Kaj menite, da bi moralo Vrhovno sodišče storiti z jamarji?« Okoli 90 % vprašanih izraža prepričanje, da bi obsojene morali pomilostiti ali kaznovati le simbolično. Popolnoma jasno je torej, kako javnost čuti glede te zadeve. Do tega spoznanja bi lahko prišli tudi brez raziskave – z zdravo pametjo ali že samo z opazovanjem tega sodišča, kjer štirje sodniki in pol, torej 90 %, deli splošno mnenje.

78To nam jasno kaže ne le, kaj bi morali storiti, temveč kaj je treba storiti, če želimo biti še naprej razumno in dostojno usklajeni z javnim mnenjem. Da bi te može razglasili za nedolžne, se nam ni treba poslužiti nobenega nečastnega besedičenja ali zvijače. Ne potrebujemo nobenega načela razlage zakona, ki ne bi bilo skladno z dosedanjo prakso tega sodišča. Zagotovo noben laik ne bo mislil, da smo z oprostilno sodbo zakon raztegnili bolj, kot so ga naši predniki, ko so ustvarili izjemo silobrana. Če je metodo usklajevanja naše odločitve z zakonom treba bolj podrobno obrazložiti, pa bi se jaz zadovoljil z utemeljitvijo, ki jo je kolega Foster ponudil v drugem, manj zasanjanem delu svojega mnenja.

79Zavedam se, da bodo kolegi zgroženi nad predlogm, da naj to sodišče upošteva javno mnenje. Povedali vam bodo, da je javno mnenje čustveno in muhasto, da temelji na polresnicah in sledi glasovom, ki niso podvrženi resni presoji. Povedali vam bodo, da pravo opremi sodni postopek v primerih, kot je ta, z izdelanimi varovalkami, ki so zasnovane z namenom, da zagotovijo spoznanje resnice in upoštevanje vseh razumno pomembnih vidikov primera. Posvarili vas bodo, da vse te varovalke izgubijo pomen, če dopustimo, da na našo odločitev vpliva mnenje množice, ki je ustvarjeno izven teh postopkovnih okvirov.

80A poglejmo odkrito nekatera dejstva, ki spremljajo kazensko pravo. Ko je oseba obtožena kaznivega dejanja, obstajajo na splošno štirje načini, po katerih se lahko izogne kazni. Enega predstavlja ugotovitev sodnika, da oseba v skladu z uporabnim pravom ni izvršila kaznivega dejanja. Takšna ugotovitev je seveda oblikovana v precej formalnem in abstraktnem okolju. Toda poglejmo še preostale tri načine, po katerih se je mogoče izogniti kazni. To so: (1) odločitev tožilca, da ne vloži obtožnice; (2) oprostitev s poroto; (3) pomilostitev ali predčasni odpust iz zapora z odločitvijo izvršne veje oblasti. Ali se lahko kdorkoli pretvarja, da so te odločitve sprejete v okviru togega in formalnega postopka po pravilih, ki preprečujejo dejansko zmoto, izključujejo čustvene in osebne dejavnike ter zagotavljajo, da vse poteka v skladu s pravno obličnostjo?

81V primeru porote sicer poskušamo omejiti njeno razpravljanje na področje pravno relevantnih dejstev, vendar se nam ni treba slepiti, da je to prizadevanje resnično uspešno. V običajnem poteku dogodkov bi bili poroti za razpravo neposredno podani vsi vidiki predmetne zadeve. Če bi se to zgodilo, smo lahko prepričani, da bi sledila oprostitev ali pa bi nesoglasja vsaj preprečila obsodbo. Če bi porotnike poučili, da lakota in dogovor jamarjev ne ščitita pred obtožbo za umor, bi to navodilo po vsej verjetnosti prezrli in črko zakona pri tem izkrivili še veliko bolj, kot jo izkrivljamo mi. Edini razlog, da se to v tem primeru ni zgodilo, je bila naključna okoliščina, da je bil vodja porote po izobrazbi pravnik. S svojim znanjem je tako lahko izbral besede, ki so poroti omogočile, da se izogne svoji običajni odgovornosti.

82Kolega Tatting je po eni strani izrazil nejevoljo, ker tožilec ni namesto njega odločil o primeru s tem, da obtožnice sploh ne bi vložil. Čeprav je sam strog pri upoštevanju zahtev pravne teorije, bi bil tokrat povsem zadovoljen, če bi o usodi teh mošhik izven sodišča odločil tožilec na podlagi zdrave pameti. Predsednik sodišča bi po drugi strani uporabo zdrave pameti rad odložil vse do konca, čeprav, tako kot Tatting, sam pri tem ne želi sodelovati.

83S tem pridemo do zaključnega dela mojih pripomb, ki zadeva pomilostitev. Preden neposredno spregovorim o tem, bi želel izraziti sorodno pomisel o raziskavi javnega mnenja. Kot sem že povedal, 90 % ljudi želi, da bi Vrhovo sodišče jamarje oprostilo oziroma da bi jim naložilo bolj ali manj simbolično kazen. 10 % jih tvori zelo čudno in raznoliko skupino z najbolj nenavadnimi in nasprotujočimi si stališči. Eden od naših univerzitetnih strokovnjakov je to skupino proučil in ugotovil, da se med njenimi člani rišejo določni vzorci. Precejšen del jih je naročnenih na »čudaške« časopise z omejeno naklado, ki so bralcem posredovali popačeno sliko dejstev primera. Nekateri so celo mislili, da »jamar« pomeni »ljudožerec« in da je antropofagija temeljno načelo Jamarskega društva. Vendar je moj glavni poudarek drugje: čeprav so v tej skupini zastopana skoraj vsa mogoča stališča, po mojem vedenju ni bilo nikogar – ne v tej skupini ne v 90 % večini –, ki bi rekel: »Mislim, da bi bilo dobro, če sodišče obsodi te ljudi na smrt z obešenjem, nato pa naj jih druga veja oblasti pomilosti.« In vendar je ravno ta rešitev večinoma prevladala v naši razpravi, predsednik sodišča pa jo zagovarja kot način, s katerim se lahko izognemo krivici in hkrati ohranimo spoštljiv odnos do prava. Lahko mu zagotovim, da bi bila s tem morda pomirjena njegova vest, nikakor pa ne moralni čut ljudi, ki jim takšna razlikovanja ne pomenijo ničesar. O tem govorim zato, ker bi rad še enkrat opozoril na nevarnost, da se izgubimo v lastnih miselnih vzorcih in pozabimo, da ti pogosto nimajo nobene zveze z zunanjim svetom.

84Zdaj pa prehajam na najpomembnejše dejstvo v tej zadevi. To dejstvo je poznano vsem na tem sodišču, a so ga moji kolegi raje skrili pod svoje sodniške toge. Govorim o strašljivi verjetnosti, da bo vodja izvršne oblasti – če bo odločitev prepuščena njemu – jamarjem zavrnil prošnjo za pomilostitev ali omilitev kazni. Kot vsi vemo, gre za človeka, ki je že v letih in ima zelo toga stališča. Javno ogorčenje pri njem pogosto doseže ravno nasprotni učinek od želenega. Kot sem povedal kolegom, je nečakinja moje žene tesna prijateljica njegovega tajnika. Na ta posreden, a po mojem mnenju povsem zanesljiv način sem izvedel, da je vodja izvršne oblasti trdno odločen, da kazni ne bo omilil, če se ugotovi, da so ti ljudje kršili zakon.

85Nihče ne obžaluje bolj kot jaz nujnosti, da se je treba pri tako pomembni zadevi zanašati na informacije, ki bi jih lahko označili kot čenče. Če bi bilo po moje, se to ne bi zgodilo, saj bi ubral razumen pristop: z vodjo izvršne oblasti bi se usedel in pogovoril o tej zadevi, da bi izvedel, kakšno je njegovo stališče, in morda skupaj z njim izdelal načrt za razrešitev situacije. Žal pa moji kolegi o tem predlogu nočejo nič slišati.

86Njihova zadržanost do neposrednega pridobivanja natančnih informacij pa jim ne preprečuje, da se ne bi močno vznemirili ob tem, kar so izvedeli posredno. Seznanjenost z dejstvi, ki sem jih ravnokar navedel, pojasnjuje, zakaj si je predsednik sodišča, ki je običajno zgled dostojnosti, v svojem mnenju dovolil zavihrati s svojo togo pred vodjo izvršne veje oblasti in mu zagroziti z izobčenjem, če slednji prisojene kazni ne bi omilil. Verjetno pojasnjuje tudi levitacijski podvig kolege Fosterja, ki je z ramen obtoženih umaknil težko breme kilometrov pravnih knjig. Pojasnjuje tudi, zakaj je celo moj legalistični kolega Keen po vzoru Pooh-Baha iz starodavne komedije stopil na drugo stran odra, da bi »kot navaden državljan« nagovoril izvršno oblast. (Naj mimogrede pripomnim, da bo nasvet navadnega državljana Keena vključen v poročilo tega sodišča, ki bo natisnjeno na stroške davkoplačevalcev.)

87Moram priznati, da postajam z leti vse bolj zaprepaden zaradi nepripravljenosti ljudi, da bi pri reševanju pravnih in političnih vprašanj uporabili zdravo pametu. Ta resnično tragični primer je le še poglobil moj obup in razočaranje. Samo tega si želim, da bi svoje kolege lahko prepričal o modrosti načel, ki jih uporabljam pri opravljanju sodniške službe od prvega dneva naprej. Pravzaprav sem se s podobnimi vprašanji, kot jih obravnavamo danes, soočil že v svojem prvem primeru kot sodnik Sodišča splošne pristojnosti v okrožju Fanleigh.

88Neka verska ločina je izključila duhovnika, ki je po njihovem mnenju prešel k nazorom in praksam konkurenčne ločine. Duhovnik je nato razdeljeval letake, ki so obremenjevali pristojne, ki so ga izključili. Nekateri laični člani cerkve so napovedali javni shod, na katerem so nameravali pojasniti stališče cerkve. Duhovnik se je tega shoda udeležil. Nekateri so trdili, da se je pod krinko neopaženo prikradel tja; sam je izjavil, da se je shoda udeležil odkrito kot javnost. Kakorkoli že, ko so se začeli govori, jih je prekinil z več konkretnimi vprašanji o cerkvenih zadevah, podal pa je tudi nekaj izjav v zagovor svojih stališč. Člani občinstva so skočili nanj in ga močno pretepli, pri čemer so mu med drugim zlomili tudi čeljust. Zoper društvo, ki je podprlo izvedbo shoda, in zoper deset domnevnih napadalcev je zato vložil odškodninsko tožbo.

89Ko smo prišli do sojenja, se mi je zadeva sprva zdela zelo zapletena. Odvetniki so odprli cel kup pravnih vprašanj. Bilo je nekaj lažjih vprašanj o dopustnosti dokazov, v zvezi s tožbo zoper društvo pa tudi nekaj zapletenih problemov, ki so se vrteli okoli vprašanja, ali je bilo duhovnika na tistem shodu treba šteti za vsiljivca ali gosta. Kot začetnik na sodišču sem si nestrpno želel uporabiti svoje znanje s pravne fakultete, zato sem se lotil teh vprašanj zelo temeljito. Prebiral sem vse formalne in neformalne vire ter pripravljal takšne in drugačne osnutke sodbe. Med proučevanjem zadeve sem se vse bolj poglabljal v njene pravne podrobnosti in se začel približevati stanju dvoma, v kakršnem se je ob naši zadevi znašel kolega Tatting. Na lepem pa me je prešinilo, da vsa ta zapletena vprašanja v resnici nimajo nobene zveze z obravnavanim primerom, ki sem ga nato začel proučevati z vidika zdrave pameti. Zadeva se mi je nenadoma pokazala v novi luči in ugotovil sem, da je edina pravilna rešitev, da zaradi pomanjkanja dokazov razsodim v korist obtoženih.

90Do tega sklepa me je pripeljalo naslednje razmišljanje. Pretep, v katerem je bil tožnik poškodovan, je bil zelo zmeden dogodek, v katerem so se nekateri skušali prebiti v središče dogajanja, medtem ko so se drugi skušali od tega oddaljiti; nekateri so tožnika tepli, drugi pa so ga očitno skušali zaščititi. Potrebovali bi več tednov, da bi ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo. Odločil sem se, da nobena zlomljena čeljust nima takšne vrednosti za newgarthsko republiko. (Mimogrede, duhovnikove poškodbe so se medtem zacelile brez posledic ali trajnih motenj za običajno gibanje.) Poleg tega sem ocenil, da si je bil tožnik v veliki meri sam kriv. Vedel je, kako razgreta so bila čustva, za izražanje svojih stališč pa bi brez težav lahko poiskal tudi drug forum. Moja odločitev je bila deležna široke podpore v tisku in javnem mnenju, kjer za nazore in prakse, ki jih je skušal zagovarjati izključeni duhovnik, ni bilo razumevanja.

91Zdaj, trideset let pozneje, se zaradi ambicioznega tožilca in pravniško zvitega vodje porote soočam s primerom, ki odpira vprašanja, ki so v osnovi zelo podobna tistim iz takratnega primera. Zdi se, da se svet ni kaj dosti spremenil, le da tokrat ne odločamo o 500 ali 600 frelarjih, temveč o življenju ali smrti štirih mož, ki so že do zdaj prestali več trpljenja in ponižanj, kot bi jih večina izmed nas prenesla v tisoč letih. Zaključujem, da obtoženi niso zakrivili očitanega kaznivega dejanja, zato je treba sodbo in izrečeno jim kazen razveljaviti.

Dodatek k mnenju sodnika Tattinga

92Predsednik sodišča me je vprašal, ali bi po predstavitvi zadnjih dveh mnenj rad spremenil stališče, ki sem ga zavzel pred tem. Pojasniti želim, da sta me ti dve mnenji še okrepili v prepričanju, da pri odločanju v tej zadevi nočem sodelovati.

Izrek

93Ker je Vrhovno sodišče razdeljeno, se sodba in kazen Sodišča splošne pristojnosti potrdita. Odrejeno je, da se kazen izvrši v petek, 2. aprila 4300, ob 6. uri zjutraj. Javnemu rablju se naloži, da takrat brez odlašanja vsakega od obsojencev usmrti z obešenjem za vrat.

Pripis: Zdaj, ko je sodišče razsodilo, bi morda bralca, ki ga izbrani datum zmede, veljalo spomniti, da stoletja, ki nas ločijo od leta 4300, približno ustrezajo tistim, ki so minila od obdobja Perikleja. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da primer jamarjev ni mišljen ne kot satira ne kot napoved v običajnem pomenu te besede. Kar zadeva sodnike, ki sestavljo sodišče pod Truepennyjevim vodstvom, so ti seveda prav tako izmišljeni kot dejstva in precedensi, s katerimi se ukvarjajo. Bralca, ki tega ne sprejme in v sedanjem času išče kakšno podobnost, ki ni namerna in ni bila predvidena, je treba opozoriti, da ga vodi lastna domišljija, ki skromne resnice, vsebovane v mnenjih newgarthskih vrhovnih sodnikov, lahko zamegli. Primer je bil oblikovan zgolj z namenom, da našo pozornost usmeri k različnim filozofskim pogledom na pravo in izvrševanje oblasti. Te filozofije so ljudi že v časih Platona in Aristotela postavljale pred življenjsko pereče izbire. Morda jih bodo tudi takrat, ko bo naša doba svoje o njih že povedala. Če je v zgodbi kaj preroškega, pa to ne gre dlje od namiga, da sodijo v njej izpostavljena vprašanja med trajne probleme človeškega rodu.

Top of page

References

Electronic reference

Lon L. Fuller, “Zadeva Jamarji”Revus [Online], 52 | 2024, Online since 17 April 2025, connection on 24 May 2025. URL: http://journals.openedition.org/revus/10941; DOI: https://doi.org/10.4000/13rpm

Top of page

About the author

Lon L. Fuller

(1902–1978) | Pokojni zaslužni profesor filozofije prava na Univerzi Harvard (ZDA).

Top of page

Translator

Jože Kristan

Upokojeni odvetnik, pred tem tudi preiskovalni sodnik, družbeni pravobranilec samoupravljanja in vodja pravnih služb v gospodarstvu

E-mail: jzkrstn (at) gmail.com

Top of page

Copyright

CC-BY-SA-4.0

The text only may be used under licence CC BY-SA 4.0. All other elements (illustrations, imported files) are “All rights reserved”, unless otherwise stated.

Top of page
Search OpenEdition Search

You will be redirected to OpenEdition Search