Skip to navigation – Site map
Contributions from the 1st Genova-Slavic Seminar in Legal Theory

Uklonljivost, norme in izjeme: model normalnosti

Vojko Strahovnik
p. 77-92
This article is a translation of:
Defeasibility, norms and exceptions: normalcy model [en]

Abstract

Članek se ukvarja s pojmom uklonljivosti, s posebnim ozirom na uklonljivost moralnih in pravnih norm. Na začetku začrtamo grob oris pojava uklonljivosti, ki je zahteven izziv tako za moralno kot tudi za pravno teorijo. Opozorimo na pogoje in primerjalne prednosti, ki naj bi jih izpolnjeval oz. imel model uklonljivosti. Nadalje se v članku osredotočimo na svojstven model uklonljivosti, ki uporablja pojem normalnih pogojev (normalnosti) da bi zajel omenjeni pojem uklonljivosti norm. Trdimo, da temu modelu pri tem spodleti, posebej z vidika predpostavke nadaljnjih pomembnih norm, za katere imamo upravičene razloge za dvom, da so prav tako uklonljive. Tako ta model ne dopušča, da bi uklonljivost segala do samih temeljev zadevnega normativnega področja in omeji značilnost uklonljivosti na norme na srednji ravni. V zaključku poudarimo nekaj naukov te razprave in jih umestimo v širše polje pluralističnega pristopa k normam.

Top of page

Full text

1 Uvod

  • 1 Ferrer Beltrán & Ratti 2012; Guastini 2012; Hooker & Little 2000; Lance, Potrč & Strahovnik 2009.
  • 2 Chiassoni 2012: 162; Lance in Little 2007.

1Pojem uklonljivosti, posebej na področju moralnosti in pravnosti, postaja v zadnjih desetletjih vse bolj pomemben predmet zanimanja in razprav.1 Uklonljivost je raznolik pojem, ki ga rabimo v raznovrstnih pomenih in ga povezujemo z različnimi predmeti. Tem njegovim raznovrstnim razsežnostim pritiče tudi več odprtih vprašanj. Najprej, gre za vprašanje po tem, kaj je uklonljivo, pri čemer lahko govorimo o pojmih, normah, oblikovanostih norm, pravilih merilih, načelih, zakonih, posplošitvah, idealih, razlogovanjih, dejstvih, mnenjih, izjavah, odločitvah, predpisih, vrstah ipd.2 Za namene tega članka se bom osredotočil na uklonljive norme, v upanju, da bo vsaj del ugotovitev v splošnem mogoče bolj ali manj neposredno prenesti tudi na druge uklonljive pojave v njihovi bližini (pravila, načela). Nadalje, obstaja več pomembnih odprtih vprašanj glede izvora, bistva in obsega uklonljivosti. In ne nazadnje, pomembno je vprašanje o posledicah uklonljivosti tako za teoretične razsežnosti izbranega normativnega področja kakor tudi za samo normativno prakso. Odgovori na ta vprašanja se v razpravi razlikujejo in glede večine omenjenih vidikov nahajamo temeljna teoretska nestrinjanja.

2Nadaljevanje sledi takole. Po hitrem pregledu nekaj splošnih premislekov o uklonljivosti v nadaljevanju začrtam odporno pojmovanje uklonljivosti, ki je tesno povezano s pojmom izjeme. Takšno pojmovanje pomeni posebej zahteven problem za vsako teorijo uklonljivosti in uklonljivih norm, vključno s temi, ki so oblikovane za moralno in pravno teorijo. Ob začrtanju takšnega razumevanja je podan niz pogojev/zahtev in primerjalnih prednosti, ki naj bi jim to zadostilo (§ 2). V 3. razdelku se posebej osredotočim na model uklonljivosti, ki gradi na pojmu normalnosti in normalnih pogojev, da bi zajel odporen pojem uklonljivosti. Predstavitvi primera tega modela za polji pravnih in moralnih norm sledi argumentacija, da takšen model pri tem ni uspešen, posebej zato, ker predpostavlja nadaljnje pomembne norme, pri katerih imamo upravičene razloge za dvom, da so prav tako uklonljive. Tako ta model ne dopušča, da bi uklonljivost segala do samih temeljev zadevnega normativnega področja, in omeji značilnost uklonljivosti na norme na srednji ravni. V zaključku (§ 4) izpostavim nekaj naukov te razprave in jih umestim v širše polje pluralističnega pristopa k normam.

2 Uklonljive norme in izjeme: pogoji in prednosti

  • 3 V Platonovem dialogu Država lahko sledimo dialogu med Sokratom in mladim tujcem iz Elee o tem, kar (...)
  • 4 Med drugimi Dworkin zastopa tak optimistični pogled: »Seveda imajo lahko pravila tudi izjeme ... To (...)
  • 5 Ne želim zanikati, da nekateri ne trdijo, da je omenjeni pojav prav to, kar zadeva uklonljivost. Mo (...)

3Razprava o uklonljivosti se umešča v splošnejšo razpravo o odnosu med splošnimi načeli in posameznimi primeri, ki je v filozofiji prisotna že od njenih zgodnjih začetkov.3 Ta razprava se osredotoča na odnos med splošnimi normami na eni strani in posamičnostmi oz. izjemami na drugi, toda v njenem okviru razumevanje samih izjem pogosto ni dovolj korenito, saj se izjeme razumejo kot zgolj obrobna posledica ne dovolj dorečenih ali opredeljenih norm; kot nekaj, čemur bi se načeloma lahko tudi izognili.4 Toda, vsaj tako bom zagovarjal, pristna in odporna uklonljivost, ki jo razumemo kot zahteven problem, sega onkraj tega ter vključuje pristne izjeme, ki niso takšne, da bi jih bilo mogoče že ustrezno izrecno vključiti v splošne norme ali pa jih že vnaprej v popolnosti izpostaviti ter bi se jim tako lahko načeloma tudi izognili.5

  • 6 Brożek 2014.

4Pojem uklonljivosti za izhodiščno razumevanje pogosto in uporabno povezujejo s pojmom izjeme, posebej z možnostjo prisotnosti izjemnih primerov, tj. primerov, ki po eni strani spadajo pod določeno normo ali pravilo, hkrati pa imajo neželene ali neustrezne normativne posledice, glede na katere jih potem izključimo iz obsega omenjene norme ali pravila. V skladu s takšnim pogledom Brożek trdi, da je »pravilo oblike A => B uklonljivo, če in samo če je možno, da čeprav A obstaja/velja, B ne sledi«.6 Ideja izjem in izjemnih okoliščin je tako eden izmed znakov uklonljivosti.

5Kaj pravzaprav mislimo s tem, ko na primer zatrdimo, da je določena norma, pravilo, sklepanje ali pojem pristno uklonljiv? K začrtanemu začetnemu razumevanju moramo dodati še nekaj dopolnil. Ta dopolnila bom podal v obliki pogojev in prednosti, ki bodo hkrati tudi vodila pri gradnji in vrednotenju teorije uklonljivosti. S tem ne trdim, da mora biti neposredno zadoščeno prav vsem pogojem ali da mora imeti teorija vse prednosti. Druga možnost je, da je teorija uklonljivosti zmožna ustrezno prilagoditi omenjene vidike.

  • 7 Celano (2012: 281) takšne izjeme označi kot »prave oz. resnične izjeme« (v nasprotju z zgolj prima (...)

6(I) Prvič, izjema mora biti »pristna izjema«, kar pomeni, da ne sme biti zgolj posledica začetno slabo formulirane norme.7 Uklonljivost normam tako ne nastopi zgolj zaradi njihovega nepravilnega, nenatančnega ali nejasnega formuliranja, ki bi lahko načeloma bilo tudi bolj jasno. Model uklonljivosti bi moral dopuščati pristne izjeme, ki jih ne moremo izrecno izpostaviti vnaprej (pogoj pristnih izjem).

7(II) Drugič, uklonljivih norm ne smemo istovetiti zgolj z nekakšnimi pravili »čez palec«, ki jih lahko uporabljamo večino časa, a smo jih po drugi strani – če je to potrebno – pripravljeni tudi podrobneje opredeliti in jih spremeniti v brezizjemne norme. Če so uklonljive norme povezane zgolj s takšno vrsto pravil, potem ne bi predstavljale posebej zanimivega in težkega vprašanja. Uklonljive norme morajo biti v tem smislu osnovne, polnokrvne norme, na podlagi katerih potem oblikujemo sodbe (pogoj osnovnosti).

8(III) Tretjič, nabor oz. množica možnih izjem mora biti v načelu odprta, kar pomeni, da ne moremo nikdar izpostaviti prav vseh izjem in na ta način zapreti te množice. Če bi se slednje zgodilo, potem bi te taksativno naštete izjeme lahko vgradili v normo samo in na ta način ne bi bila več uklonljiva (pogoj odprtosti).

9(IV) Četrtič, uklonljiva norma ostane enaka in ohrani svojo normativno moč tudi v primeru, ko ji najdemo izjemo. V tem smislu »preživi« to izjemo in velja za vse nadaljnje, neizjemne primere. Če bi bili pripravljeni opustiti ali spremeniti norme v primerih, ko najdemo izjemo, potem bi to precej izpraznilo pojem uklonljivosti. Torej mora biti model uklonljivosti tak, da ohranja izvorno normo nedotaknjeno, ko naredimo izjemo. Uklonljiva norma mora preživeti onkraj te točke izjeme in ostati enaka norma kot prej (pogoj identitete).

10(V) Petič, uklonljiva norma mora biti takšna, da lahko ostane del »normativnega prostora« tudi v primeru izjeme in lahko osvetli bistvo izjemnega primera ali pa posredno vpliva na celostno normativno določitev primera. Uklonljiva norma mora torej biti takšna, da lahko ima moč tudi v primeru izjeme (pogoj možne pomembnosti).

11(VI) Model uklonljivosti mora biti tak, da uklonljivost sega vse do temeljev normativne domene in vključuje tudi najbolj temeljne norme (pogoj temeljnosti).

12(VII) In nazadnje, model uklonljivosti naj bi bil takšen, da bi lahko prilagodil tako pravno področje kakor tudi moralnost ter preostala normativna področja, vključno s spoznavno teorijo, estetiko, družbenimi normami in bontonom (zahteva splošnosti). Članek se sicer osredotoča na moralne in pravne norme, stremi pa k temu, da bi to lahko bil tudi prvi korak k utiranju poti za bolj splošno razpravo, ki pa jo moramo pustiti ob robu za drugo priložnost.

13Nekatere izmed teh točk v zvezi z navedenimi pogoji lahko kratko ponazorimo z – zelo verjetno preveč poenostavljenim – primerom domnevno uklonljive moralne norme, ki jo lahko izrazimo kot N: Povzročanje bolečine je moralno napačno. Da bi bila ta norma uklonljiva, mora (i) dovoljevati izjeme, tj. primere povzročanja bolečine, kjer to ni moralno napačno oz. v katerih povzročanje bolečine ne prispeva k moralni napačnosti dejanj (npr. v primeru upravičenega zdravljenja, kjer se bolečini ne da izogniti, ali za bolečino kot del športnih dejavnosti); (ii) te izjeme so pristne izjeme v smislu, da ne gre le za nenatančno oblikovano pravilo čez palec, ki bi nadomeščalo bolj osnovo in natančno normo (npr. N*: Neupravičeno povzročanje bolečine je moralno napačno.«); (iii) nabor možnih izjem je odprt v smislu, da ne moremo drugače preoblikovati izhodiščne norme na način, da bi vključevala vse izjeme (npr. N**: Povzročanje bolečin je moralno napačno, razen v primerih, ko je del upravičenih medicinskih posegov ali športnih dejavnosti.«); (iv) izhodiščna norma mora ostati enaka in mora ohraniti svojo normativno moč tudi v primeru izjeme in bo tako naslednjič, ko se pojavi običajen primer povzročanja bolečine, temu določila tak normativni status; (v) norma N lahko ostane del normativnega prostora in lahko vpliva na našo presojo na posreden način (npr. če imamo na voljo dve enako učinkoviti možnosti za določen medicinski poseg, ki bi obe vključevali bolečino, vendar ena bistveno blažjo, bi bila N še vedno vključena v našo moralno presojo o moralno najboljši izbiri).

14Obstaja več modelov uklonljivosti, ki poskušajo zajeti jedro njenih zgoraj izpostavljenih vidikov, povezanih z izjemami (npr. modeli, ki se sklicujejo na pojme nedoločenosti, nejasnosti, odprte teksture itd.). Eden najbolj uveljavljenih je model, ki se osredotoča na vidik normalnosti oz. običajnosti. V nadaljevanju se posvetimo temu modelu in pretresemo, kako nam pomaga razviti razumevanje uklonljivih norm in ali zadosti zgoraj podanim pogojem in zahtevam.

3 Uklonljivost in normalnost

  • 8 Celano 2012: 285–287.
  • 9 Lance in Little 2007; 2008.
  • 10 Celano 2012: 284.
  • 11 Celano 2012: 286.

15Eden izmed načinov, kako izpostaviti uklonljivo naravo norme, je, da zatrdimo, da norma velja le v normalnih pogojih oz. v normalnih okoliščinah.8 Poleg pojma normalnost avtorji mestoma govorijo tudi o »privilegiranih pogojih«, »tipičnih pogojih«9, o tem, »kar se običajno ali načeloma dogodi«,10 o »paradigmatskih«11 ali osrednjih primerih. Jedrna ideja je pri teh predlogih enaka – posamezna norma je takšna, da velja le za niz normalnih okoliščin, ki pa so takšne, da jih ne moremo izrecno določiti in v celoti vključiti v normo samo. Takšen predlog se zdi skladen z opisanim odnosom med uklonljivimi normami in pristnimi izjemami, saj so izjeme ravno tisti primeri, ki izpadejo iz obsega normalnih pogojev.

16V nadaljevanju se ožje osredotočimo na dva konkretna modela uklonljivih norm, ki se sklicujeta na takšen pogoj normalnosti. Prvi je model Bruna Celana, ki sicer meri na norme na splošno, a izvira iz razprave o pravni uklonljivosti. Drugi model je predlog Marka Lancea in Margaret Little, ki sta ga prvenstveno oblikovala za moralne norme, vendar ga lahko posplošimo tudi na preostale norme. Modela sta skladna med seboj in Celano posebej poudari tudi, da je zadnji model dopolnitev njegovega predloga.

  • 12 Za bralce, ki razprave med generalizmom in partikularizmom ne poznajo podrobneje, je tukaj kratek p (...)
  • 13 Celano 2012: 270.

17Celano predstavi svoj model kot del zagovora omejenega partikularizma12 glede norm. Ta zagovor začne s premisleki o možnih strategijah odziva na primere norm, ki so med seboj v konfliktu, zato moramo pri tem narediti izjemo vsaj glede ene izmed vpletenih norm. Najprej zavrne t. i. specifikacijski pristop; ta predlaga, da vsakič, ko si pravne norme nasprotujejo, je vse, »kar moramo storiti, to, da specificiramo (tj. ustrezno omejimo domeno rabe) vsaj eno izmed vpletenih norm, tako da bo – na način vključitve dodatnih pogojev v njen prorek oz. antecedens – to nasprotje ali pa neustrezen zaključek na koncu koncev izginil«.13 Zdi se, da na ta način bogatimo, dodelamo, izpilimo, omejimo ali zajamemo prefinjenost prvotne norme ter jo tako razumemo kot uklonljivo. Toda prava težava je že v predpostavki, da gre še vedno za isto, začetno normo tudi po tem, ko prepoznamo vse te izjeme in dopolnitve. Nadaljnja težava je nevarnost, da nikoli ne bomo mogli določiti prav vseh izjem.

  • 14 Celano 2012: 276.

Da bi dosegli v celoti specificirano, celostno normo in s tem izključili možnost kakršnih koli nadaljnjih, neopredeljenih izjem (poleg tistih, ki smo jih že vgradili v normo samo), bi od nas zahtevalo, da smo zmožni sestaviti seznam vseh morebitnih pomembnih lastnosti te vrste. To pa je, kot smo videli, zgolj naša zmotna predstava.14

18Celano prav tako zavrne podoben pristop k uklonljivosti norm, ki izjeme razume kot že implicitno vsebovane v sami normi. Dana izhodiščna norma je tako zgolj neke vrste bližnjica za bolj zamotano normo, ki je v njenem ozadju in ki jo – če je treba – lahko izpostavimo. Toda tudi temu predlogu spodleti zaradi podobnih razlogov, kajti izjem ne razume kot pristnih izjem, kot pravih »lukenj« v sami normi, ampak zgolj kot nekakšne prima facie izjeme, ki dovoljujejo zapolnitev lukenj v normi.

  • 15 Izziv »moralne sploščenosti« je izpostavilo več avtorjev (McNaughton in Rawling 2000: 273; Crisp 20 (...)

19Celano trdi, da moramo zato sprejeti partikularizem določene vrste, da bi lahko prilagodili možnost konflikta med normami, in pristnih izjem. V skladu s tem predlaga razumevanje norm kot uklonljivih pogojnikov, ki jih dopolnimo s »pogojem normalnosti«. Razlog, zakaj je to stališče opredeljeno kot zmerni partikularizem – v nasprotju s skrajnim partikularizmom –, je v t. i. težavi normativne sploščenosti. Glavna ideja je v tem, da skrajni partikularizem ne zmore prilagoditi ali pojasniti misli, da so nekateri premisleki bolj osrednji kot pa drugi, v smislu, da nekatere razloge razumemo kot bolj običajno pomembne in osrednje kot pa druge.15 Pogoj normalnosti naj bi tako opravljal dvojno delo, tj. dovoljeval možnost pristnih izjem, hkrati pa zagotavljal določene vrste »osnovnih vzorcev« za normativno področje. Tukaj je jedro Celanovega predloga:

  • 16 Celano 2012: 285.

Norme so uklonljivi pogojniki, ki so lahko podvrženi pristnim izjemam, tj. pogojniki, iz katerih ob izpolnjenem proreku posledice sledijo zgolj v normalnih okoliščinah. Osrednje vprašanje je seveda, kako lahko razumemo to omejitev 'normalno' (normalne okoliščine ipd.). Zdi se, da v tem primeru normalnost vključuje (ni pa nujno omejena zgolj na to), kar drži 'v večini primerov'.16

20Celano se zaveda, da takšen predlog vzbuja tudi številne pomisleke, ampak pušča ta vprašanja odprta in se hkrati sklicuje tudi na model Lancea in Littlove za več podrobnosti takšnega modela normalnosti.

  • 17 Takšen model predstavita in zagovarjata v nizu člankov (Lance in Little 2005; 2006; 2007; 2008).

21Zdaj se bomo posvetili temu modelu, ki se sicer prvenstveno osredotoča na moralne norme in načela, lahko pa te premisleke podamo tudi za norme na splošno. Lance in Littlova pozornost najprej namenita delovanju razlogov, posebej spremenljivosti moralnih razlogov. Hkrati vpeljeta pojem privilegiranih pogojev, v katerih se določen razlog »obnaša normalno«, v nasprotju s pogoji, ki niso privilegirani in v katerih lahko spreminja svojo pomembnost.17 Ta model je tako zavezan globokemu moralnemu kontekstualizmu, tj. stališču, da se značilnosti dejanj, glede na katere jih lahko označujemo kot moralno pravilna ali napačna, dobra ali slaba, s kontekstom spreminjajo na način, ki ga ni mogoče z upraviljenjem zajeti v nabor brezizjemnih načel. Vendar takšno pripoznanje izjem k moralnim splošnostim še ne pomeni, da moramo sprejeti tudi podobo moralnosti kot povsem prosto kakršnihkoli splošnosti. Globoko zarezana vrzel med generalizmom in partikularizmom je posledica preveč strogega in ozkega pogleda na naravo razlage. Glede na takšen pogled morajo biti pristnorazlagalni razlogi takšni, da jih obvladujejo obča brezizjemna načela.

22Zato ponudita drugačen model razlage, ki vključuje uklonljive norme in izjeme in ki ga lahko razumemo tudi izven področja moralnosti. Npr. značilnosti dejanja, kot so držanje obljub, laganje, povzročanje bolečine ali prijaznost, so temeljni gradniki običajne moralnosti, ki so intimno povezane z njihovo moralno pomembnostjo (kot temeljni moralni razlogi so v vlogi razploščitve pokrajine moralne normativnosti). Hkrati so to pristno razlagalne značilnosti moralnega statusa dejanj, ki jih lahko zajamemo v uklonljive splošnosti. Uklonljive norme, npr. »Laž je uklonljivo moralno napačna (oz. Uklonljivo, laž je moralno napačna)« ali »Povzročanje bolečine je uklonljivo moralno napačno«, lahko vpeljemo prek pojma privilegiranih pogojev. Bolj splošna oblika takšnih načel je tako naslednja:

»Uklonljivo in za vsa dejanja x, če je dejanje x A, potem je x moralno napačen oz. ne smemo storiti x.«

ali

»V privilegiranih pogojih in za vsa dejanja x: če je dejanje x A, potem je x moralno napačno oz. ne smemo storiti x.«

  • 18 Podobno velja tudi za druga področja. Npr. nemoralna splošnost »Ribje ikre se razvijejo v ribe« je (...)

23Ta model tako zatrjuje, da so izbrane značilnosti dejanj takšne, da so tesno povezane z njihovim moralnim prispevkom, in so tudi pristno razlagalne za moralni status dejanj, čeprav so dovoljene izjeme.18 Če želimo izpostaviti povezavo med določeno opisno značilnostjo dejanj, kot je npr. povzročanje bolečine, in negativnim moralnim prispevkom te značilnosti, ki ni niti nujno obči niti prevladujoč ali celo običajen, potem lahko to zatrdimo na način, da je povzročanje bolečine uklonljivo takšno, da prispeva k moralni napačnosti dejanja.

  • 19 So primeri, v katerih uklonljive splošnosti sledijo paradigmatskim primerom, ki so v tem smislu pri (...)
  • 20 Lance in Little 2008: 64–68.

24Ko se uklonljiva splošnost sreča z izjemo, se je nekaj pomembnega spremenilo, tj. kontekst se je odmaknil od privilegiranih pogojev in naše moralno razumevanje mora slediti tem spremembam. Govorimo lahko o več vrstah takšnih uklonljivih sprememb, kot npr. paradigma/odklon, upravičenjska odvisnost, zglednost/približek.19 Moralno razumevanje je tako razumevanje privilegiranosti in izjem. Najprej moramo razumeti to, kako je značilnost povezana s privilegiranimi pogoji oz. kakšna je njena narava v takih pogojih in kakšna je nato v primeru izjeme, kakšna je povezava med prvim in drugim kontekstom, kakšne prilagoditve so potrebne in kakšni odkloni so sprejemljivi.20

  • 21 Sean McKeever in Michael Ridge predstavita več prepričljivih argumentov v tem smeri (McKeever in Ri (...)

25Zdi se, da nam takšen model uklonljivosti ponuja to, kar iščemo, tj. model norm, ki dovoljujejo pristne izjeme in hkrati razploščijo normativno pokrajino. V nadaljevanju pa bomo opisali izziv za ta model. Temu modelu uklonljivih norm bodisi ne uspe razploščiti normativne pokrajine bodisi je pri tem sicer uspešen, ampak zgolj na način, ki predpostavlja bolj temeljne in zelo verjetno neuklonljive norme. Tu se prvi veji dileme ne bomo posvečali, naj omenimo le, da so bili podani prepričljivi argumenti v njeno podporo.21 Želimo izhodiščno dopustiti, da temu modelu uspe razploščiti normativno pokrajino, tj. zarisati razliko med temeljnimi in obrobnimi razlogi ter da najti zadosti takšnih uklonljivih norm, ki tvorijo osnovne normativne gradnike.

26Toda zdi se, da mu to uspe zgolj na način, da to razlikovanje zvede na razlikovanje med temeljnimi in izpeljanimi razlogi ter tako omeji uklonljivost na raven norm oz. aksiomov srednje ravni. Podrobneje, predlagani model se pretvori v model, glede na katerega določena značilnost skupaj z normalnimi (privilegiranimi) pogoji zameji določen temeljni in dozdevno nespremenljiv razlog ter se s tem sklicuje na bolj osnovno normo, ki ima razlagalno moč in se nanjo sklicujejo tudi normalni (privilegirani) pogoji. Npr. ni zgolj laganje oz. govorjenje neresnice to, kar je normativno osrednje s stališča moralnosti, ampak so to iskrenost, poštenost in prevara. Vmesni sklep je tako, da modelu uklonljivih norm, utemeljenem na normalnosti, uspe razložiti oz. upravičiti izjemo k prvotni normi zgolj na način, da se sklicuje na določeno nadaljnjo normo. Če pobližje pogledamo primere, ki jih podata Lance in Littlova, se nam ta pogled potrdi.

27Npr. v povezavi z lažjo kot uklonljivo, v normalnih pogojih moralno napačno, se ta model sklicuje na primere, v katerih laž ni moralno napačna oz. prispeva k moralni napačnosti dejanja. Med drugim gre za primere laganja v igri Lažnivec ali ko nas nacistični zločinec ustrahuje, da mu izdamo, kje je njegova naslednja žrtev. Vendar lahko te primere razumemo le tako, da opravijo veliko normativnega in razlagalnega dela v povezavi s tem, zakaj je laž moralno napačna v normalnem primeru, ne pa v omenjenih. Tako je zato, ker je prostor privilegiranih pogojev tak, da ga oblikujejo bolj temeljni moralni premisleki, kot so pristanek, zvestoba, pravičnost, iskrenost in podobno. In tako je ta večji kos, ki vključuje nespremenljive moralne razloga in norme, tisti, ki nastopa v razlaga moralnega statusa določene značilnosti in s tem tudi celotnega dejanja. Tu se zdaj zastavi vprašanje o uklonljivosti ter temeljnih moralnih premislekih, ki se nahajajo v ozadju.

  • 22 Little 2001: 34 (poudarek V. S.).
  • 23 Lance in Little 2007: 153 (poudarek V. S.).

28Če nekaj omenjenih primerov pogledamo še pobližje, se ta pomislek jasno razkrije. V primeru laganja ta model trdi, da »namerno izrekanje neresnice« ni napačno, »ko to storimo nacističnim zločincem, katerim resnice ne dolgujemo«,22 ali pa ni moralno napačno v zvezi z osebo, »ki ni vredna resnice«, kajti »del tega, kaj pomeni pripoznati nekoga kot osebo […] pomeni pripoznavati jo kot nekoga, ki uklonljivo ima zahtevo, da smo do nje iskreni. Situacije, v katerih nekoga pripoznavamo kot osebo, ampak kot takšno, da ni vredna iskrenosti, so v svojem bistvu odkloni od prepoznavne teme osebe.«23

29Tako lahko za te primere smiselno rečemo, da je to, kar dejansko igra vlogo razloga, sestav določenih značilnosti dejanj in privilegiranih pogojev, ki pa se nadalje sklicujejo na bolj temeljne razloge in dozdevno neuklonljive norme. Torej na to, ali so te norme, ki razlagajo in upravičujejo izjeme k prvotnim normam, tudi same uklonljive. Seveda se mora sklicevanje na norme na eni točki ustaviti in preostalo delo opravi naša presoja. Toda model uklonljivosti, ki gradi na normalnosti, mora ponuditi dodatne razloge oz. argumente, da so tudi te temeljne norme uklonljive in da tudi te sledijo enakemu modelu uklonljivosti, torej da lahko tudi njihovo uklonljivost razložimo in utemeljimo s sklicevanjem na normalne pogoje.

30Lance in Littlova vnaprej predvidita naš zgornji ugovor. Njun odgovor je, da nam takšen dvig na višjo raven splošnosti (npr. od laganja kot izrekanja neresnice do iskrenosti ali od povzročanja bolečine do krutosti) dozdevno zagotovi nekoliko trdnejše temelje, kar zadeva nespremenljivost in neuklonljivost razlogov in norm. Njun odziv je dvojen; (i) s tem korakom dviga na višjo raven izgubimo nekaj pomembnega, in sicer tesno povezanost med npr. laganjem in moralno napačnostjo v smislu, da je »biti laž« poglaviten razlog, zakaj je dejanje napačno; (ii) tudi ta višja, bolj debela raven normativnega področja je takšna, da je polna izjem, ki jih razkrivajo izjave, kot sta »tako zelo dobro boli« ali »včasih moraš biti krut, da si prijazen«. Tako tudi domnevno neuklonljivi premisleki, kot sta krutost ali iskrenost, niso nespremenljivi razlogi in ji lahko zajamemo zgolj v uklonljive norme.

31Prva točka je ključna za vse poskuse združevanja spremenljivosti in moralnih splošnosti, saj nas morajo prepričati, da je to, kar igra vlogo razloga v določenem primeru, zares spremenljivo in da vse drugo, na kar se morebitno moralno načelo nanaša, ni del tega razloga. Glede tesne povezave med izbranim preprostim moralnim razlogom in moralno pravilnostjo ter napačnostjo dejanj se moramo vprašati, kaj opravlja razlagalno delo. Morda se resda pogosto sklicujemo na značilnosti, kot sta »laganje« ali »držanje obljube«, kot razloge, toda če so privilegirani pogoji takšni, da kot premisleke vsebujejo stvari, kot so poštenost, iskrenost in zvestoba, potem se lahko vprašamo po njihovi vlogi. Ko se privilegirani pogoji spremenijo v neprivilegirane, so prav to tisti premisleki, na katere se sklicujemo v naši razlagi, zakaj je primer odklonski ali popačen glede na običajnega. In nadalje se zdi, da ti premisleki ne igrajo zgolj vloge omogočevalcev ali onemogočevalcev prvotnega razloga, ampak se nanje sklicujemo kot na same razloge.

32Glede druge točke; večino takšnega govora moramo razumeti metaforično. Če moramo ob priložnosti »biti kruti, da bi bili prijazni«, v tem primeru zelo verjetno krutost ni tista, ki stori dejanje prijazno ali moralno pravilno. Zamislimo si nekoliko bolj določen primer. Npr. prijateljici moram podati iskreno mnenje o njenem projektu ali dejavnosti in vem, da bo to moje mnenje zanjo boleče, ampak da ji bo hkrati dolgoročno tudi prihranilo številna razočaranja in težave. V tem smislu bom do nje krut oz. kruto iskren, vendar je to hkrati edini način, da jo od tega odvrnem oz. prepričam, da opusti načrte, ki zanjo ne bodo prinesli nič dobrega, ter jih prihranim razočaranje in bolečine. Prav v tem smislu lahko rečemo, da »moram biti krut, da bi bil prijazen«. Kljub temu pa »krutost«, ki je tukaj vključena, ni razlog, ki prispeva k moralni pravilnosti mojega dejanja. Če bi bil hkrati na voljo tudi drug, nekrut oz. zgolj prijazen način, da jo prepričam v isto, potem bi bilo pravzaprav moralno napačno, celo grozljivo, če bi izbral prvi način. Zdi se, da nikoli ne moremo biti kruti samo zato, da bi bili kruti, in bi bilo to moralno sprejemljivo. Še drug način, kako se odzvati na zgornji primer, pa je ta, da takšnih dejanj sploh na razumemo kot primere krutosti. Enako tudi za »tako zelo dobro boli« in druge podobne primere, ki jih navedeta Lance in Littlova.

  • 24 V razpravi sem se prvenstveno osredotočil na moralne norme, ampak podobno velja tudi za pravne norm (...)

33Vse to ta predlog razumevanja uklonljivosti v okvirih normalnosti zvede na točko, kjer se zdi, da mora tak model sprejeti vsaj nekatere temeljne, neuklonljive norme. Glede na zgornje primere lahko sklenemo, da pristop »normalnosti« ne sega vse do temeljev normativne domene. Na koncu se izkaže, da so vsaj nekatere temeljne, nespremenljive in neuklonljive norme, ki delujejo v ozadju normativnega področja in označujejo mejo med normalnimi okoliščinami oz. privilegiranimi pogoji na eni strani ter izjemnimi in neprivilegiranimi na drugi. Na ta način ne zadosti pogojema temeljnosti in osnovnosti.24

4 Uklonljive norme in pluralizem

  • 25 Tur 2001.

34Modeli uklonljivosti, kot so jih razvili npr. Celano, Tur25 ter Lance in Little, so zanimivi, vendar se kot njihova omejitev razkrije to, da uklonljive norme razumejo na normativnem ozadju temeljnih razlogov, na katere se sklicujemo, ko presojamo o določenem primeru oz. o razlagi določene norme in normalnosti pogojev. Zdi se, da se mora takšen model ne glede na to, kako določimo uklonljive strukture uklonljivih norm, sklicevati na določeno širšo množico temeljnih (pravnih, moralnih ...) premislekov, povezanih z normami, ki so v ozadju in osvetljujejo izjeme. Uklonljivost, ki temelji na normalnosti, je tako omejena na površinske norme ali na norme na srednji ravni. V § 2 smo predstavili nabor pogojev in prednosti, ki jim mora zadostiti model pristne uklonljivosti. Nato smo predstavili model, ki temelji na pojmu normalnosti, ter pokazali, da ne more zadostiti nekaterim izmed njih in da v njegovem okviru uklonljivost ne sega do samega dna normativnih področij in ne vključuje najbolj temeljnih norm.

  • 26 Ross 1930; 1939.

35Eden izmed naukov na podlagi tega je lahko, da model uklonljivosti začnemo razvijati tako, da izrecno vključuje sklicevanje na širšo množico vrednostnega ali normativnega ozadja s temeljnimi normativnimi premisleki. Za področje moralne normativnosti takšen model pomeni moralni pluralizem, ki ga lahko razumemo na naslednji način. Tradicionalni moralni pluralizem26 gradi na temeljnih moralnih razlogih, ki jih lahko zajamemo v splošne, neuklonljive norme, npr. v načela, ki opredeljujejo prima facie dolžnosti. Te skupaj z moralno pomembnimi značilnostmi izbrane situacije določajo moralni status dejanja. Ob tem so za končno določitev naše dejanske dolžnosti seveda pomembni pozoren premislek in tehtanje razlogov ter videnje, kako se ujemajo (sodba).

  • 27 Ross 1930: 27–28.
  • 28 Ross 1939: 190.

36Številne razprave se ukvarjajo z vprašanjem, kako ustrezno razumeti pojem prima facie dolžnosti, ki ga je predlagal W. D. Ross, in kako razumemo odnos med prima facie in dejansko dolžnostjo. Ena bolj prepričljivih razlag se opira na pojem temeljnega moralnega razloga in uporabili jo bomo tudi tukaj. Glede na takšno razumevanje prima facie dolžnosti (Rossov seznam takšnih dolžnosti vključuje zvestobo, hvaležnost, popravo, dobrotnost oz. blagohotnost, pravičnost, neškodovanje in samoizboljšanje) jih razumemo kot temeljne moralne razloge oz. premisleke, ki so vedno moralno pomembni in govorijo v prid ali proti dejanju. Glede na njihov širok moralni opis se zdijo neuklonljive. Poleg tega temeljnega seznama je Ross vpeljal tudi t. i. izpeljane ali sestavljene prima facie dolžnosti. Naš predlog gre v smeri, da lahko te izpeljane prima facie dolžnosti razumemo kot te, ki pomenijo uklonljive razloge in so tako kandidati za uklonljive norme na srednji ravni, ki jih pogosto uporabljamo v naši moralni misli. Poglejmo si primer. Ross je trdil, da je dolžnost spoštovani zakone države izpeljana dolžnost, ki sestoji iz ene ali več temeljnih prima facie dolžnosti, v tem primeru iz prima facie dolžnosti hvaležnosti za dobra, ki jih prejmemo od države, prima facie dolžnosti zvestobe, ki izhaja iz neizrecne zaveze glede skupnega življenja z drugimi v državi in skupnih pravil, ter prima facie dolžnosti dobrotnosti, saj spoštovanje zakonov prispeva k skupnemu dobru.27 Podobno velja za prima facie dolžnosti, da ne lažemo ali da držimo svoje obljube. Obe temeljita na temeljni prima facie dolžnosti zvestobe. Ross takšne izpeljane prima facie dolžnosti opredeli tudi kot media axiomata, ki so uporaben način, kako splošne moralne norme temeljnih prima facie dolžnosti uporabimo v konkretnih primerih.28 Tako smo zdaj zarisali model uklonljivih norm, ki izrecno pripoznava normativno ozadje, sestavljeno iz temeljnih, neuklonljivih norm. Pri tem pa ne trdimo, da si te temeljne norme ne morejo nasprotovati (pripoznanje, da lahko najdemo konflikt med temeljnimi normami, ki ga ne moremo razrešiti s sklicevanjem na kakšno nadaljnjo, metanormo, je eden izmed stebrov pluralizma) in da moramo dopustiti tudi izjeme glede temeljnih prima facie dolžnosti, toda v tem primeru so izjeme povezane s tem, da ni nujno, da temeljna prima facie dolžnost določa tudi našo končno, dejansko dolžnost.

37Ta model je torej podoben pristopom, ki temeljijo na normalnosti in ki smo jih obravnavali zgoraj, vendar se od njih razlikuje po tem, da izrecno priznava temeljne, neuklonljive norme in izrecno omejuje uklonljivost na temelju normalnosti na norme na srednji ravni normativnih področij. Eden izmed možnih pogledov na zgornje argumente je tako, da je njihov namen zvesti modele normalnosti na bolj splošen pluralistični pristop, pri čemer pa opustijo tezo, da je uklonljivost značilnost temeljnih norm in da v okviru tega modela ne potrebujemo nobene predpostavke neuklonljivih norm.

38V splošnem lahko tako razločimo dva temeljno različna pogleda na možnost upraviljenja določenega normativnega področja, in sicer ne eni strani generalizem, ki združuje upraviljenje in deduktivni model normativne misli, ter na drugi strani partikularizem, ki zavrača možnost (celostnega) upraviljenja polja normativnosti. Pluralistični pristop se nahaja v vmesnem območju.

39V njegovem okviru lahko modele uklonljivosti, ki temeljijo na normalnosti, razumemo kot posledico pluralistične normativne strukture in norm v tej strukturi, prav tako pa ga razumemo kot v odnosu do neuklonljivega normativnega in vrednostnega ozadja, ki je povezano z posameznimi sodbami.

Zahvala.— Rad bi se zahvalil občinstvu na konferenci Genoa – Slavic Seminar in Legal Theory (Genova, 11. in 12. december 2014) za živahno razpravo o tem prispevku. Pri pripravi končne različice prispevka so mi bile v veliko pomoč tudi pripombe dveh anonimnih recenzentov, prav tako pa tudi razprava o teh temah s Terryjem Horganom in Matjažem Potrčem.

Top of page

Bibliography

ARISTOTLE, 1908: Nicomachean Ethics (prev. W. D. Ross). Oxford: Clarendon Press.

David BAKHURST, 2000: Ethical Particularism in Context. Moral Particularism. Ur. Brad Hooker & Maggie Little. Oxford: Clarendon Press. 157–177.

Bartosz BROŻEK, 2014. Law and Defeasibility. Revus. Journal for Constitutional Theory and Philosophy of Law (2014) 23. 165–170. URL: https://revus.revues.org/3110/.

Bruno CELANO, 2012: True Exceptions: Defeasibility and Particularism. The Logic of Legal Requirements. Essays on Legal Defeasibility. Ur. Jordi Ferrer Beltrán & Giovanni Battista Ratti. Oxford: Oxford University Press. 268–287.

Bruce CHAPMAN, 1998: Law Games: Defeasible Rules and Revisable Rationality. Law and Philosophy 17(4). 443–480.

Pierluigi CHIASSONI, 2012: Defeasibility and Legal Indeterminacy. The Logic of Legal Requirements. Essays on Legal Defeasibility. Ur. Jordi Ferrer Beltrán & Giovanni Battista Ratti. Oxford: Oxford University Press. 151–181.

Roger CRISP, 2000: Particularizing Particularism. Moral Particularism. Ur. Brad Hooker & Maggie Little. Oxford: Clarendon Press. 23–47.

Jonathan DANCY, 2000: The Particularist’s Progress. Moral Particularism. Ur. Brad Hooker & Maggie Little. Oxford: Clarendon Press 130–156.

Jonathan DANCY, 2004: Ethics without Principles. Oxford: Clarendon Press.

Jonathan DANCY, 2013: Moral Particularism. The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Ur. Edward N. Zalta. URL: http://plato.stanford.edu/archives/fall2013/entries/moral-particularism/.

Ronald DWORKIN, 1977: Taking Rights Seriously. London: Duckworth.

Jordi FERRER BELTRÁN & Giovanni Battista RATTI, 2012: Legal Defeasibility: An Introduction. The Logic of Legal Requirements. Essays on Legal Defeasibility. Ur. Jordi Ferrer Beltrán & Giovanni Battista Ratti. Oxford: Oxford University Press. 1–7.

Riccardo GUASTINI, 2012: Defeasibility, Axiological Gaps, and Interpretation. Legal Defeasibility: An Introduction. The Logic of Legal Requirements. Essays on Legal Defeasibility. Ur. Jordi Ferrer Beltrán & Giovanni Battista Ratti. Oxford: Oxford University Press. 182–192. [Slovenian translation: Riccardo GUASTINI, 2010: Uklonljivost, vrednostne praznine in razlaganje. Revus. Revija za evropsko ustavnost (2010) 14. 41–56. URL: http://revus.revues.org/1332/. DOI: 10.4000/revus.1332.]

Brad HOOKER & Maggie LITTLE (Ur.) 2000: Moral Particularism. Oxford: Clarendon Press.

Mark LANCE & Maggie LITTLE, 2005: Particularism & Anti-Theory. The Oxford Handbook of Ethical Theory. Ur. David Copp. New York: Oxford University Press. 567–594.

Mark LANCE & Maggie LITTLE, 2006: Defending Moral Particularism. Contemporary Debates in Moral Theory. Ur. James Dreier. Oxford: Blackwell. 305–321.

Mark LANCE & Maggie LITTLE, 2007: Where the Laws Are. Oxford Studies in Metaethics, Vol. II. Ed. Russ Shafer-Landau. New York: Oxford University Press. 149–171.

Mark LANCE & Maggie LITTLE, 2008: From Particularism to Defeasibility in Ethics. Challenging Moral Particularism. Ur. Mark Lance, Matjaž Potrč & Vojko Strahovnik. New York: Routledge. 54–74.

Mark LANCE, Matjaž POTRČ & Vojko STRAHOVNIK (ur.), 2009: Challenging Moral Particularism. New York: Routledge.

Sean MCKEEVER & Michael RIDGE, 2006: Principled Ethics: Generalism as a Regulative Ideal. New York: Oxford University Press.

Sean MCKEEVER & Michael RIDGE, 2007: Turning on Default Reasons. Journal of Moral Theory 4(1). 55–76.

David MCNAUGHTON & Piers RAWLING, 2000: Unprincipled Ethics. Moral Particularism. Ur. Brad Hooker & Maggie Little. Oxford: Clarendon Press 256–275.

William David ROSS, 1930: The Right and the Good. Oxford: Clarendon Press.

William David ROSS, 1939: The Foundations of Ethics. Oxford: Clarendon Press.

Frederick SCHAUER, 2012: Is Defeasibility an Essential Property of Law? The Logic of Legal Requirements. Essays on Legal Defeasibility. Ur. Jordi Ferrer Beltrán & Giovanni Battista Ratti. Oxford: Oxford University Press. 77–88.

Vojko STRAHOVNIK, 2004: The Riddle of Aesthetic Principles. Acta analytica 19(33). 189–207.

Vojko STRAHOVNIK, 2012: Defeasibility of Moral and Legal Norms. Dignitas 53/54. 101–115.

Vojko STRAHOVNIK, 2013: Legal positivism and defeasibility of legal norms. Dignitas 59/60. 219–234.

Richard H. S. TUR, 2001: Defeasibilism. Oxford Journal of Legal Studies 21(2). 355–368.

Top of page

Notes

1 Ferrer Beltrán & Ratti 2012; Guastini 2012; Hooker & Little 2000; Lance, Potrč & Strahovnik 2009.

2 Chiassoni 2012: 162; Lance in Little 2007.

3 V Platonovem dialogu Država lahko sledimo dialogu med Sokratom in mladim tujcem iz Elee o tem, kar opredeljuje dobrega državnika, ki javne zadeve opravlja pravično. Razprava se dotakne tudi vprašanja, ali je možno vladati brez zakonov. Tujec, ki poskuša zagovarjati pritrdilen odgovor na to vprašanje, predlaga pogled, da je bolje, če vladajo kraljevski možje, ne pa zakoni, ker »zakon nikoli ne bo mogel naenkrat zaobjeti tega, kar je najimenitnejše in najpravičnejše za vse, in ukazovati tega, kar je najboljše. Nepodobnost med ljudmi in (njihovimi) dejavnostmi ter dejstvo, da tako rekoč nikoli nobena od človeških stvari ne miruje, ne dopuščajo, da bi katerakoli veščina tako rekoč v čemerkoli kadarkoli izrekala kakšno enostavno (pravilo), ki bi veljalo za vse primere in za ves čas.« Nadaljuje s trditvijo, da se bo vladajoči najverjetneje težko izognil postavitvi splošnih zakonov in tako jih bo postavil »za množico in za večino primerov ter predpisal zakon nekako tako, da bo veljal za posameznike na splošno in v grobih obrisih, najsi (zakone) zapisuje ali pa jih postavlja na osnovi nezapisanih, domovinskih običajev«, toda tako Sokrat kot tujec se strinjata, da če se pojavijo izjeme k tem splošnim zakonom, ne bi bilo niti modro niti pravično, celo nesmiselno, da v tem primerih splošnih zakonov ne bi dopolnili (Država 294a–b, navedeno v Schauer 2012: 78). Podoben predlog najdemo tudi v Aristotelovi Nikomahovi etiki. »Vzrok temu [tj. da blagohotnost in pravičnost nista povsem eno in isto, ampak blagohotnost lahko razumemo kot nadrejeno pravičnosti oz. kot korekcijo konvencionalne pravičnosti] je dejstvo, da je vsak zakon splošnega značaja, konkretni primeri pa so takšni, da jih ni mogoče vselej zaobseči z nekim splošnim določilom. Kjer pa so potrebna splošna določila, ki pa ne morejo vsega povsem pravilno zajeti, se zakon tako prilagodi, da upošteva večino primerov, čeprav se zaveda, da so pri tem možne tudi napake. Vendar zavoljo tega zakon ni nič manj pravilen; zakaj napaka ni v zakonu in tudi ne v zakonodaji, ampak v sami naravi stvari. Takšno je pač obilje tega, kar se v življenju lahko dogodi. Kadar zakon nekaj na splošno določa, v danih okoliščinah pa se zgodi nekaj, kar v splošnem določilu ni predvideno, tedaj je pravilno, da se popravi pomanjkljivost, kjer nas je zakonodajavec pustil na cedilu, tako kot bi jo bil popravil tudi sam zakonodajavec in sprejel ustrezno določilo v svoj zakon, če bi bil navzoč in če bi vedel za ta konkretni primer«. (Aristotel NE: 1137a-b).

4 Med drugimi Dworkin zastopa tak optimistični pogled: »Seveda imajo lahko pravila tudi izjeme ... Toda natančna formulacija pravila bi [te izjeme] vzela v račun in vsaka, ki jih ne bi, ne bi bila zaključena. Če je seznam izjem zelo dolg, bi jih bilo preveč okorno ponavljati vsakokrat, ko omenimo pravilo. Vseeno pa ni nobenih teoretičnih razlogov, zakaj jih ne bi mogli dodati pravilu, in več ko dodamo izjem, bolj natančna je formulacija pravila.« Dworkin (1977: 24–25).

5 Ne želim zanikati, da nekateri ne trdijo, da je omenjeni pojav prav to, kar zadeva uklonljivost. Moja razprava je zasnovana v okviru pogledov, ki dopuščajo in dejansko tudi zagovarjajo bolj odporno razumevanje uklonljivosti in pristnih izjem. Prim. Chapman 1998: 448; Celano 2012.

6 Brożek 2014.

7 Celano (2012: 281) takšne izjeme označi kot »prave oz. resnične izjeme« (v nasprotju z zgolj prima facie izjemami) in ta pojem razloži na naslednji način: »Da bi bil primer resnična izjema, mora biti tak, da ga ne moremo že vnaprej zajeti v dostavku 'razen če …' k začetni normi«.

8 Celano 2012: 285–287.

9 Lance in Little 2007; 2008.

10 Celano 2012: 284.

11 Celano 2012: 286.

12 Za bralce, ki razprave med generalizmom in partikularizmom ne poznajo podrobneje, je tukaj kratek povzetek poglavitnih idej in pojmov. Partikularizem za izbrano normativno področje, npr. moralnost, je pogled, ki zavrača načela, norme in pravila. Tako ga lahko povezujemo s preprosto tezo, da ni nobenih moralnih pravil, ali pa z bolj pretanjeno tezo, da sama »možnost moralne misli in presoje ni odvisna od zagotovitve ustreznega nabora moralnih načel« (Dancy 2004: 73). Moralna misel ne sestoji iz uporabe moralnih načel na primerih in moralne osebe ne povezujemo nujno z načelnostjo. Nasproten pogled je generalizem, ki trdi, da moralni status dejanja določa moralno načelo ali pravilo. Vzporedno s to razpravo nahajamo razliko med atomizmom in holizmom (tudi kontekstualizem) glede razlogov. Atomizem razlogov trdi, da razlogi niso občutljivi za kontekst, kar pomeni, da vedno delujejo na enak način (govorijo v prid ali proti dejanju). Holizem po drugi strani trdi, da so razlogi občutljivi za kontekst in lahko spreminjajo svojo pomembnost in moč ter se nadalje spajajo z drugimi razlogi na način, ki presega golo seštevanje (npr. dva razloga, ki vsak zase govorita v prid določenemu dejanju, a lahko – ko sta prisotna skupaj – pomenita razlog proti dejanju). Omenjeni pogledi so običajno združeni v dveh zavojih, atomizem z generalizmom in holizem s partikularizmom.

13 Celano 2012: 270.

14 Celano 2012: 276.

15 Izziv »moralne sploščenosti« je izpostavilo več avtorjev (McNaughton in Rawling 2000: 273; Crisp 2000: 36; Bakhurst 2000: 167; McKeever in Ridge 2006: 4; Celano 2012: 283) in ga lahko povzamemo na naslednji način. Glede na holizem razlogov je množica moralno pomembnih značilnosti dejanj načeloma odprta, tako da je lahko moralno pomembna katerakoli značilnost dejanja in pomeni razlog za dejanje ali proti njemu. Nadalje, glede na tezo partikularizma te množice ne moremo zajeti v nabor splošnih načel. Zakaj se potem moralnost vseeno zdi tako urejena? Zakaj menimo, da so moralno osrednje značilnosti povezane npr. s povzročanjem bolečine in trpljenjem, iskrenostjo, poštenostjo, držanjem obljub, dobrotnostjo, dostojanstvom itd.? Vse, kar lahko partikularizem odgovori, je to, da so nekatere značilnosti pač pomembne pogosteje kot druge, in tako ne zmore ujeti te zamisli »osrednjosti« za moralnost. Zato je moralna pokrajina sploščena. Da bi se lahko izvil iz te zanke, mora partikularizem ponuditi »neki način, da lahko razlikujemo med značilnostmi, ki običajno in redno pomenijo razloge določene usmerjenosti (npr. bolečina), in drugimi, ki običajno in redno ne pomenijo razlogov (npr. barva vezalk). Kajti brez takšnega razlikovanja partikularizem splošči moralno pokrajino na način, da predlaga, da so vse te značilnosti – če lahko pomenijo razloge – na isti ravni.« (McKeever in Ridge 2006: 45). Osrednjo težavo lahko povzamemo na naslednji način. Zahteve moralne nesploščenosti: vsaka moralna teorija mora na neki način prilagoditi dejstvo, da so nekatere značilnosti naših dejanj moralno bolj osrednje kot druge. Dancy kot zagovornik partikularizma na ta izziv poda odgovor tako, da predlaga uvedbo pojma privzetega (cf. Dancy 2000: 137; Dancy 2004: 112–113).

16 Celano 2012: 285.

17 Takšen model predstavita in zagovarjata v nizu člankov (Lance in Little 2005; 2006; 2007; 2008).

18 Podobno velja tudi za druga področja. Npr. nemoralna splošnost »Ribje ikre se razvijejo v ribe« je uklonljiva splošnost. Ne gre za to, da bi se večina ribjih iker razvila v ribe (pravzaprav je res ravno nasprotno, saj jih večina postane hrana drugih živali). V tej splošnosti je zajeto nekaj drugega in brati jo moramo kot »Uklonljivo, ribje ikre se razvijejo v ribe« ali »V privilegiranih pogojih se ribje ikre razvijejo v ribe«, pri čemer so privilegirani pogoji opredeljeni kot pogoji, ki so še posebej pomenljivi glede narave same stvari (ribjih iker) in širšega odseka stvarnosti, kamor stvar umeščamo (Lance in Little 2008: 62).

19 So primeri, v katerih uklonljive splošnosti sledijo paradigmatskim primerom, ki so v tem smislu privilegirani, kot je to v primeru »Uklonljivo so stoli namenjeni sedenju«, in kot odklon od te osrednje teme lahko razumemo okrasne stole. Moralni primer je primer bolečine kot uklonljivo slabe, vendar ne v primeru športnega dosežka. V drugih primerih se lahko upremo na razlagalno odvisnost med privilegiranimi in neprivilegiranimi pogoji, v smislu, da se moramo sklicevati na privilegirane primere, da bi lahko razložili in razumeli, kaj se dogaja v neprivilegiranih primerih (npr. laž in laž v primeru igre Lažnivec ter užitek in sadistični užitek). In nazadnje, lahko gre za odnos med vzornostjo in približkom, kot je to v primeru idealnega plina in zakona pv = nrt ter dejanskega obnašanja realnih plinov, ali v primeru, da v kraljestvu ciljev (polna informiranost, pristna avtonomija, temeljno zaupanje) ljudem dolgujemo resnico (Lance in Little 2008: 64–73).

20 Lance in Little 2008: 64–68.

21 Sean McKeever in Michael Ridge predstavita več prepričljivih argumentov v tem smeri (McKeever in Ridge 2006: 60–72). Najprej, razloge, ki jih lahko zajamemo v uklonljive splošnosti, poimenujeta paradigmatični razlogi in preostale razloge neparadigmatični razlogi. Argument predpostavlja, da je najboljši način razumevanja te razlike razlaga prek razlagalne asimetrije, ki jo uporabita tudi Littlova in Lance. Primeri, ki stojijo zunaj privilegiranih pogojev, so razlagalno odvisni od tega, kako določena značilnost deluje v okviru pogojev, ko so ti privilegirani. V nasprotni smeri ni takšne odvisnosti. Npr. bolečina je običajno razlog proti dejanju, vendar ne, ko je del športnega izziva in dosežka, ko zaobrne polarnost (Lance in Little 2006: 319). Najprej moramo razumeti, kako je običajno bolečina nekaj slabega, da lahko razumemo, kako deluje v primeru športnega dosežka, ne pa tudi obratno. Zdi se, da je tako ta model uspešen le za primere, ki imajo določeno valenco v privilegiranih pogojih ter nasprotno valenco v neprivilegiranih, ne pa tudi za razloge, ki jim včasih valenca sploh umanjka. »Kajti potem bo res za vse premisleke, katerih status je kdaj lahko uklonjen, da lahko ustrezno razumemo, zakaj niso razlog tu, le tako, da razumemo, zakaj in kako so razlog drugje. Kajti, da bi razumeli, zakaj nekaj ni F tukaj, moramo v splošnem imeti dojem tega, kako je lahko – če sploh – F drugje. Če je to dovolj, da nekaj štejemo kot primer asimetričnega razloga, potem se vsak premislek, katerega status je lahko kdaj uklonjen, šteje kot primer asimetričnega razloga, in to dela razlikovanje precej manj zanimivo, kot se je obetalo na začetku.« (McKeever in Ridge 2007: 67). Nadalje, zdi se, da so nekateri jedrni razlogi lahko neparadigmatični, na drugi strani pa tudi, da ni nujno, da so vsi obrobni razlogi neparadigmatični.

22 Little 2001: 34 (poudarek V. S.).

23 Lance in Little 2007: 153 (poudarek V. S.).

24 V razpravi sem se prvenstveno osredotočil na moralne norme, ampak podobno velja tudi za pravne norme. Eno izmed rešitev takšne zagate je predlagal Guastini (2012). V okviru te rešitve so uklonljivosti in vrednostne praznine tesno povezane z vrednostnimi sodbami razlagalca norm. Nadalje, uklonljivost ni posebna značilnost pravnih načel ali norm; ni objektivna lastnost teh norm, ampak se vzpostavi šele z razlago. Vrednostne sodbe razlagalcev tako niso posledica določene objektivne uklonljivosti norme same ali pa pristne normativne vrzeli, ki bi bila neodvisna od razlage, ampak so izvor oz. vzrok razlagalne uklonljivosti. Ta navsezadnje vsebuje določene temeljne, neuklonljive razloge in norme, kot je npr. pravičnost. Prim. Strahovnik 2012; 2013.

25 Tur 2001.

26 Ross 1930; 1939.

27 Ross 1930: 27–28.

28 Ross 1939: 190.

Top of page

References

Bibliographical reference

Vojko Strahovnik, « Uklonljivost, norme in izjeme: model normalnosti »Revus, 29 | 2016, 77-92.

Electronic reference

Vojko Strahovnik, « Uklonljivost, norme in izjeme: model normalnosti »Revus [Online], 29 | 2016, Online since 29 November 2018, connection on 04 July 2020. URL: http://journals.openedition.org/revus/3677; DOI: https://doi.org/10.4000/revus.3677

Top of page

About the author

Vojko Strahovnik

Docent in znanstveni sodelavec na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in na Evropski pravni fakulteti.

Address: Ulica Hermana Potočnika 21, SI-1000 Ljubljana, Slovenia

E-mail: vojko.strahovnik@guest.arnes.si

By this author

Top of page

Copyright

All rights reserved

Top of page
  • OpenEdition Journals